Zgodnji srednji vek



 
 

     V porečju Pšate je znanih več arheoloških najdišč iz zgodnjega srednjega veka. V Mengšu so našli nekaj predmetov iz obdobja preseljevanja ljudstev. Na Zadružniški cesti je bila po poročilu Ivana Vidalija najdena gotska fibula, ob župnijski cerkvi pa sta bili izkopani pasni sponi iz 6. stoletja. Ostanki naselbine, ki so jo odkrili pri Dragomlju, in grobovi, ki so jih izkopali v Šmartnem pri Cerkljah, Komendi in Mengšu (karta 7), pa izvirajo iz staroslovanske dobe. 
    Karta 7
     Staroslovansko grobišče v Mengšu so odkrili leta 1899, ko so pri cerkvi sv. Mihaela (sl. 44: Župnijska cerkev sv. Mihaela v Mengšu (foto Peter Škrlep)) kopali jamo za novo župnišče. Prekopali so veliko grobov in naleteli na številne najdbe. Izročili so ih v hrambo Deželnemu muzeju v Ljubljani (danes Narodni muzej Slovenije). Ohranilo se je več kot 50 predmetov iz prekopanih grobov, za kar so zaslužni župnik Janez Zorc in posestnik Anton Stare iz Mengša ter živinozdravnik in zbiralec Josip Nikolaj Sadnikar iz Kamnika. V muzeju so najdbe najprej vpisali v rimsko inventarno knjigo (številke R 3431-3472, R 6901-6906 in R 7106-7111), pred leti pa so jih prepisali v zgodnjesrednjeveško knjigo in so zdaj označene z inventarnimi številkami od S 2153 do S 2207. 
    Slika 44
     Gradivo je bilo strokovni javnosti prvič predstavljeno leta 1908, ko je arheolog Walter Šmid objavil študijo o staroslovenskih grobiščih na Kranjskem, v celoti pa šele v sedemdesetih letih v članku Davorina Vuge (leta 1975) in v knjigi Paole Korošec (1979). V omenjenih objavah so bile najdbe uvrščene v ketlaško kulturo, katere nosilci so bili alpski Slovani (9. do 11. stoletja po Kr.). 
     Nekropola v Mengšu spada med pogosta slovanska “grobišča pri cerkvah”. Takšni sta tudi grobišči v Komendi, ki je bilo odkrito pri cerkvi sv. Petra, in v Šmartnem pri Cerkljah, pred leti deloma izkopano ob cerkvi sv. Martina. Največje je bilo grobišče pri župnijski cerkvi v Kranju, manjša grobišča pa so arheologi odkrili na Malem gradu v Kamniku, na Bledu in drugod. Na teh najdiščih časovna vez med grobiščem in cerkvijo ni natančno ugotovljena. 
     V Sloveniji je bila sočasnost grobišča in cerkve potrjena le na Blejskem otoku, pri Batujah v Vipavski dolini in na Legnu pri Slovenj Gradcu. V tem primeru govorimo o slovanskem “grobišču s cerkvijo”. Znana pa so tudi grobišča, ob katerih ni stala ne sočasna ne kasnejša cerkvena stavba. Odkrita so bila na blejski Pristavi, pri Srednji vasi v Bohinju, v bližini Mengša pa je takšno grobišče na Hudem pri Radomljah. 
     Med gradivom iz Mengša je malo predmetov, ki spadajo v starejšo slovansko dobo (7. do 9. stoletje po Kr.). Večidel pripadajo mlajšemu obdobju (10. in 11. st. po Kr.), v katerem prevladujejo poleg obsenčnih obročkov (št. 75), prstanov in kraguljčka (majhen zvonček; št. 78) predvsem uliti in emajlirani nakitni predmeti. Takšni so polmesečasti uhani in okrogle okrasne zaponke, s katerimi so se lepšale predvsem ženske (sl. 45: Poskus rekonstrukcije ženske slovanske noše v 10.–11. stoletju po Kr. (risba Marjan Gabrilo). Najpogostejši nakit, ki so ga večinoma uporabljale ženske, so bili obsenčni obročki. Nanizale so jih na lasni trak ali pa so si z njimi zavezovale kite. V ušesih so nosile polmesečaste uhane. Z okrasnimi zaponkami so si spenjale ogrinjala, roke pa so si krasile s prstani, sl. 46: Poskus rekonstrukcije moške slovanske noše v 10.–11. stoletju po Kr. (risba Marjan Gabrilo). Moški so nosili tkana oblačila, za površnike in pokrivala so uporabljali tudi kože domačih živali. Prepasani so bili z usnjenim pasom, na katerem sta običajno visela nož in mošnjiček. V slednjem so hranili kresilo s kresilnim kamnom in netilom). 
    Slika 45 Slika 46
     Očitno se je veliko pokopališče ob današnji cerkvi raztezalo vse do mežnarije. Tu so leta 1997 domačini pri obnavljanju pritličnih prostorov našli bronast obsenčni obroček (št. 74). 
     Med polmesečastimi uhani (št. 77) iz Mengša se je ohranil eden, katerega površina je v celoti prevlečena z rdečim emajlom. Ta prevleka je izjemna, ker so običajno z emajlom različnih barv zapolnjevali le umetelno oblikovane celice ali pa v površino izdolbene jamice. 
     Posebnost med mengeškim gradivom je tudi okrogla okrasna sponka–fibula, na kateri je upodobljena štirinožna žival z odprtim gobcem in visoko dvignjenim repom (št. 76). Podobne zaponke so našli še pri Srednji vasi v Bohinju ter v Brunnu na Bavarskem in na Georgenbergu pri Micheldorfu v Zgornji Avstriji. Za upodobljeno žival so najboljše primerjave na okovu iz Köttlacha v Spodnji Avstriji, kjer se zveri iz gobca vije vitica. Da gre res za vitico vinske trte, pričuje oblikovno zelo podoben, a likovno kakovostnejši okov iz okolice Fritzlarja v Nemčiji. Upodobljena žival je najverjetneje panter. Vinska trta je eden najbolj živih biblijskih motivov in hkrati Kristusov simbol, ki izraža odnos med Bogom in verniki. Za panterja pa znano zgodnjekrščansko grško besedilo Physiologus iz 2. stoletja po Kr. pravi, da njegova prijetno dišeča sapa privlači vse živali, le zmaj (hudič) pred njim zbeži v luknjo; po tem viru je panter tudi eden od simbolov za Kristusa. 

     Timotej Knific