NAMESTO UVODA


 Mojzes je rekel: "To je zapovedal GOSPOD: 
'Napolnite en jerbas s tem in ga shranite za prihodnje rodove, 
da bodo videli kruh, ki sem vam ga dal jesti v puščavi, 
ko sem vas izpeljal iz egiptovske dežele'" 
                                                            2 Mz 16,32 

Tedaj je GOSPOD rekel Mojzesu: 
"Zapiši to za spomin v knjigo..." 
                                                            2 Mz, 17,14

     Gotovo je volja po ustvarjanju, hranjenju in posredovanju duhovne in materialne kulture stara, kot je staro človeštvo. Skoraj prav toliko pa je stara sla po uničevanju, zapravljanju, smešenju, iznakaževanju, zatrtju, uničevanju, prepuščanju propadanju in pozabljanju teh istih dobrin. 
     Človekova samobitnost in ustvarjalnost v našem širšem prostoru vse od poselitve, v sicer skozi čas spreminjajočih se podnebnih in drugih razmerah, pod vplivom in oplajanjem alpskega sveta in Balkana, Panonske nižine in Mediterana, na katerih stičišču smo, na poseben način sestavlja in oblikuje podstat, snov, iz katere smo, kar smo. To je naša dediščina, ki nam je zaupana, da jo ohranjamo in nadgrajujemo, da bi bila lahko dragocena dota tudi prihodnjim rodovom. 
     Prvo sled organizirane muzejske dejavnosti v Mengšu najdemo v letu 1958. Marija Jagodic (Narodopisna podoba Mengša in okolice, 1958) na strani 6, in še nekajkrat v isti knjigi, omenja Krajevni muzej Mengeš. Menim, da je muzejska dejavnost zaživela že pred letom 1954, ko je Mengeš slavil 800. obletnico prve omembe v pisanih virih in kronal ta jubilej s tiskanjem zbornika 800 let Mengša. Žal je z razpustitvijo občine leta 1958 zamrla, zbirke pa so se porazgubile ali bile celo uničene (Ropretovi kipi). Dokumenti o Krajevnem muzeju Mengeš in njegove zbirke bodo vsekakor predmet naših prihodnjih raziskav. V prejšnjih časih je arheološko gradivo odhajalo v muzeje v Ljubljano, kasneje v Kamnik, zvečine pa je v zasebnih zbirkah po Sloveniji in v tujini. 
     Pospešeno uničevanje, namerno prepuščanje kulturne dediščine propadanju, zgolj občasno ugotavljanje stanja kulturnih spomenikov, ne pa njihova sistematična obnova in vzdrževanje, brezčutno poseganje v kulturno krajino, uničevanje arheoloških najdišč in prevladujoča “buldožerska miselnost” – vse to je rodilo zamisel o ustanovitvi muzeja. Povod zanjo je bila osamosvojitev Slovenije leta 1991 in štiri leta kasneje ustanovitev Občine Mengeš. Že 1991. smo začeli sistematično oživljati ljudsko izročilo, obnavljati kulturnozgodovinske spomenike na mengeškem območju, vplivali pa smo tudi na večjo skrb za naravno in kulturno dediščino takratne Občine Domžale. 
     Naslednji korak je bila ustanovitev Kulturnega društva Franca Jelovška Mengeš, dne 24. januarja 1992. Vse od začetka je delovalo tudi kot muzejsko društvo v tesnem sodelovanju z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju in med njegovimi nalogami je bila ustanovitev muzeja. Vsebinske in formalne priprave na muzej so tekle postopoma. V pripravljalnem odboru za njegovo ustanovitev so bili Tanja Dacar, Miha Skok, Polona Koce, Marta Kunstelj in predsedujoči Janez Škrlep. Redno so sodelovali z odborom Viljem – Marjan Hribar, Peter Škrlep, Tine Skok, občasno pa Tatjana Sivec Strmšek, Nataša Stopar in Tone Hribar. Po treh letih delovanja je Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš 28. marca 1995 sprejelo sklep o ustanovitvi muzeja, mesec dni kasneje, 28. aprila, pa je potrdilo akt o ustanovitvi Zavoda Muzej Mengeš z opredelitvijo njegovih temeljnih nalog. Kot vršilec dolžnosti direktorja zavoda je bil imenovan pobudnik za njegovo ustanovitev Janez Škrlep. Za zaščitni znak muzeja je bil izbran panter, kakršen je upodobljen na sponki s slovanskega pokopališča, na katero so naleteli leta 1899 ob kopanju kleti za novo župnišče. Dne 11. novembra 1995 je bil Zavod Muzej Mengeš s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani vpisan v sodni register. Oktobra 1996 je Občina Mengeš odločila, da dodeli muzeju koncesijo za opravljanje muzejske dejavnosti, in 26. novembra 1996 je bila sklenjena koncesijska pogodba. S 1. januarjem 1998 je muzej zaposlil kustosinjo arheologinjo Janjo Železnikar. To je bil nov korak v njegovem razvoju: obilica arheološkega gradiva, ki je bila podlaga za ustanovitev muzeja, je prišla v strokovno obdelavo in hrambo. 
     Muzej Mengeš je doslej organiziral številne prireditve in razstave. Najpomembnejše so: 
• 14. julij 1995: Janez Trdina (1830–1905), slovenski pisatelj in etnolog, ob 90. obletnici smrti (strokovna sodelavca prof. Majda Lampič in akademik prof. Dušan Moravec), 
• 22. september 1995: Slovenski kozolec (strokovni sodelavec dr. Tone Cevc), 
• 8. december 1995: Jaslice mengeških rezbarjev (strokovna sodelavka mag. Marjanca Klobčar), 
• 22. julij 1996: Baročni slikar Franc Jelovšek – olja na platnu (strokovna sodelavka dr. Anica Cevc), 
• 16. november 1996: p. Avguštin Hallerstein – Mengšan, mandarin na kitajskem dvoru (strokovni sodelavec dr. Zmago Šmitek),
• 6. december 1996: Aleksandr Vilko Ševců – portret lutkarja (strokovni sodelavec mag. Uroš Trefalt), 
• 4. april 1997: Miki Muster – razstava stripa in risanega filma, razstava Dolenjskega muzeja iz Novega mesta, 
• 16. avgust 1997: Anica Zaletel – slike na steklo (strokovni sodelavec dr. Cene Avguštin), 
• 2. maj 1998: Franc Košec Karas – križev pot (strokovni sodelavec Aleš Stopar), 
• 31. maj 1998: Kranjska sivka – čebelarstvo skozi čas (strokovni sodelavec Matej Blejec), 
• 6. november 1998: Ljudske noše z Jelovškovih fresk na Sladki Gori (strokovna sodelavka dr. Marija Makarovič) – razstava Folklornega društva Košuta Poljčane. 
     Vse naštete razstave in številne druge dejavnosti v sklopu programa Muzeja Mengeš so bile uresničene z odličnim sodelovanjem s Kulturnim društvom Franca Jelovška Mengeš in s strokovnjaki iz različnih ustanov. 
     Ko odpiramo arheološko razstavo z naslovom Poselitvena podoba Mengša in okolice, se zahvaljujem vsem, ki so moralno in strokovno podprli ustanovitev Zavoda Muzej Mengeš, in sicer: dr. Timoteju Knificu, dr. Petru Kosu, akademskemu slikarju in restavratorju Veljku Tomanu, arheologu Milanu Sagadinu, Poloni Bitenc, pravniku Miroslavu Vuteju, arheologu Davorinu Vugi in Mariji Jaklič. 
     Posebna zahvala gre mengeškemu župniku Mateju Zevniku, ki je podpiral naše prizadevanje za ustanovitev muzeja in njegovo delovanje, tako da nam je dal brezplačno v najem prostore za razstave in za depo, Občini Mengeš in drugim donatorjem pa, ker vse te številne muzejske dejavnosti financirajo. 
     Nazadnje se zahvaljujem kustosinji Janji Železnikar, avtorici razstave, in strokovnim sodelavcem. 

     Janez Škrlep