Starejša železna doba - halštatsko obdobje


     Ob koncu bronaste, predvsem pa na začetku starejše železne dobe so se zgodile korenite poselitvene spremembe v jugovzhodnoalpskem prostoru. V splošnem ugotavljamo, da se mnogo bolj gosta naselitev glede na predhodna obdobja potrjuje tudi v Mengšu. 
     Najstarejša poselitev Gobavice nad Mengšem je morda že sočasna z naselbino v Dragomlju. Iz tega časa je bronasta igla (št. 19), ki so jo po naključju odkrili v kamnolomu pod Gobavico. Trdnejše dokaze za poselitev tega območja imamo šele z začetka starejše železne dobe (sl. 16: Gobavica, pogled z juga (foto Peter Škrlep)). Gre za značilno utrjeno višinsko naselbino, katere obzidje je še danes pretežno zaznati kot teraso, ki obkroža vrh hriba. Njeno časovno uvrstitev je potrdilo najnovejše sondažno izkopavanje, ki smo ga izvedli sodelavci Mengeškega muzeja, Inštituta za arheologijo ZRC SAZU in Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v maju 1998. Ob naključnih zgodnjerimskih ostalinah smo na pobočju Gobavice odkrili tudi izredno najdbo – depo bronastih predmetov, ki so bili zakopani v 8. oziroma v zgodnjem 7. stoletju pr. Kr. (sl. 17: Odkritje zakladne najdbe na Gobavici, maj 1998 (foto Peter Turk)). Vsi so močno razbiti, med njimi pa so fragmenti štirih uhatih sekir, ene plavutaste sekire, sedem fragmentov rezilnih delov sekir ter fragmenti dveh zapestnic, ene ovratnice, ene vozlaste fibule in dveh nedoločljivih bronastih predmetov. 
Slika 16Slika 17
     Časovno določitev v najstarejši horizont starejše železne dobe omogočata fragmenta plavutaste sekire in vozlaste fibule, ki sta značilen inventar grobov tistega časa npr. na Dolenjskem. Zanimiv segment depoja so tudi ostanki uhatih sekir (sl. 18: Zakladna najdba z Gobavice (foto Peter Turk)), ki časovno sicer niso tako ozko opredeljive, so pa najštevilnejši predmeti tudi v bližnjih depojih iz Dragomlja (glej P. Turk, Dragomelj) in v novoodkritem iz Kranja. 
Slika 18
     Kako naj si razlagamo razmeroma pogoste tovrstne zakladne najdbe na Gorenjskem konec bronaste dobe in v najstarejši železni dobi? Močno razlomljeni bronasti predmeti kažejo sledove namernega razbijanja. Pomenljivo se zdi, da je bil depo z Gobavice zakopan v bližini najdbe surovega železa na Erjavci. Tovrstne najdbe si razlagamo kot tezavriranje neuporabnih in v nekaterih primerih očitno slabo izdelanih bronastih izdelkov, katerih vrednost je z namernim lomljenjem omejena na čisto kovino, primerno le za ponovno metalurško-livarsko predelavo. 
     V okolici Mengša, predvsem pa na obrobju Mengeškega polja in Bistriške ravni poznamo še nekatera utrjena gradišča (karta 4), ki sicer arheološko doslej niso raziskana, a na podlagi številnih tovrstnih naselbin sklepamo, da izvirajo pretežno iz železne dobe. Ob zahodnem robu se vrstijo Soteški hrib nad Podgorico (Oljka gora), Stražni hrib nad Črnučami (Veliki Tabor), Gobavica in Drenov vrh nad Repnjami, ob južnem in vzhodnem pa Ajdovščina nad Dolom pri Ljubljani, Tabor nad Goričico pri Ihanu, Krtinski hrib nad Krtino in Gradišče pri Lukovici. Te naselbine po eni strani dobro nadzirajo plodne ravninske predele pod seboj, po drugi strani pa sklepamo, da so vezni členi in postojanke na poteh, ki so povezovale območja med Ljubljanskim poljem in gorenjskimi ravninami, v širšem smislu pa med pomembnimi središči železnodobne poselitve na Dolenjskem, Štajerskem ter v Posočju in Bohinju.
Karta 4
     Poleg železnodobne utrjene naselbine na Gobavici velja omeniti tudi nekatere pokazatelje za nižinsko poselitev. Iz Mengša so namreč znane številne naselbinske najdbe tega obdobja (št. 34–36), ki nakazujejo širši prostor uporabe in izkoriščanja v gospodarske (živinorejske, poljedelske) in obrtniške namene ter morda tudi poselitev v nižini (glej M. Sagadin, Rimsko obdobje, 33). 
     Še zanimivejši za pomen Mengša v starejši železni dobi so grobni pridatki. Boljše razumevanje očitno kompleksne skupnosti, ki je v tem času poseljevala Gobavico, nam otežuje dejstvo, da so bili grobovi, ki jih poznamo iz Mengša, odkriti slučajno ali le z manjšimi zaščitnimi arheološkimi izkopavanji. Pomembno pa je, da so skupine grobov ugotovljene kar na štirih ločenih območjih: Pri Puščavniku – ledinsko ime za jugozahodno območje Gobavice,  katastrsko vodeno V Puščavi (sl. 19: Ledina imenovana V Puščavi Pri Puščavniku (foto Peter Škrlep)), v Staretovi drevesnici, med šolsko telovadnico in Oranžerijo ter med Zadružniško in Grobeljsko cesto (sl. 20: Območje žarno-skeletne nekropole iz starejše železne dobe, med Zadružniško ulico in Grobeljsko (prej Partizansko) cesto (foto Peter Škrlep)). 
Slika 19Slika 20
     Za žgane grobove iz Puščave so se nekoliko natančnejši podatki ohranili le za en grob – to je žarni grob (št. 21), pokrit z latvico, iz katerega sta ohranjeni dve polno liti sklenjeni zapestnici, okrašeni z vrezi. Take zapestnice so pogosto pridatek v grobovih na Notranjskem, na Dolenjskem in Štajerskem, značilne pa so za 8. stoletje pr. Kr. 
     Iz Staretove drevesnice sta se ob številnih uničenih ohranila dva bogata žarna grobova (št. 24, 25), ki dobro opredeljujeta čas pokopavanja na tem območju. Glinena situla je po obliki in po okrasu vtisnjenih bronastih gumbov, ki se pojavljajo tudi na skodelah s presegajočim ročajem iz obeh grobov, značilna za 2. polovico 8. in začetek 7. st. pr. Kr. v Ljubljani, Posočju in na Dolenjskem, pa tudi v severni Italiji (v Estah in Padovi). Isti čas nakazujeta dve večglavi igli (na eni je viden t. i. stožčasti zaključek) iz groba 2. V njem je še kavljasto oblikovan kos bronaste žice, kakršne poznamo v Sloveniji še iz Kranja in Škocjana na Krasu in so pogost inventar bogatih moških grobov z meči v 8. in l. polovici 7. st. pr. Kr. v vzhodnoalpskem in srednjeitalskem prostoru (sl. 21: Poskus rekonstrukcije noše “Mengšanov” v starejši železni dobi (risba Marjan Gabrilo)). 
Slika 21Slika 22
Slika 21: Moški so bili tedaj pretežno vojščaki. Oboroženi so bili s sulicami, sekirami in noži, le redki pa so nosili čelado, oklep ali ščit. Ogrinjala (“plašče”) so si spenjali z bronastimi iglami. Kratka oblačila so prevezovali z usnjenimi pasovi, na katere je bil pritrjen bojni nož. 
Slika 22: Ženske so, tako kot sicer v prazgodovini, skrbele za oblačila. Iz volne in lanu so tkale in šivale obleko za vso družino. Njihov videz je krasil obročasti nakit: zapestnice, ogrlice, tudi uhani in sponke za spenjanje rut, ogrinjal.

     Da so to grobišče prebivalci Mengša uporabljali tudi v nekoliko kasnejšem času, dokazuje grob, ki je bil pridobljen z zaščitnim pavanjem pred izgradnjo hladilnice v neposredni bližini. Grobni pridatki – velika vodoravno narebrena grobna žara z izmeničnim črnim slikanjem, bronasta vozlasta ovratnica in odlomki lonca z okrasom navpičnih žlebov – kažejo že na prehod v mlajše horizonte starejše železne dobe, torej na 6. stoletje pr. Kr. (št. 28). 
     Tudi ohranjene grobove z območja ob Zadružniški cesti uvrščamo na začetek starejše železne dobe (8. st. pr. Kr.), na kar sklepamo po ohranjeni dvozankasti ločni fibuli iz groba 6 (št. 27), ki so jo našli skupaj z dvema sklenjenima litima zapestnicama (sl. 22: Poskus rekonstrukcije noše “Mengšank” v starejši železni dobi (risba Marjan Gabrilo)), zelo podobnima tistim iz Puščave. Presenetljivo je, da so to skeletni grobovi, kar je za Mengeš in celotno Gorenjsko izjemen način pokopa v železni dobi – presenetljiv toliko bolj, ker se tedaj na Dolenjskem, od koder se je običaj morda razširil v Mengeš, skeletni pokop šele uveljavlja. Iz nekropole na Zadružniški so tudi posamične naključne najdbe: bronasta sponka – fibula s priveski (št. 30), bronasta večglava igla (št. 31) in številni odlomki črne lončenine, okrašene z bronastimi gumbi, ki jo je ob izkopu za kanalizacijo tod našel Janez Škrlep. V isti časovni razpon sodi še dvozankasta ločna fibula z neznanega mengeškega najdišča (št. 29). 
     V novejšem času je z naključnimi najdbami in manjšim arheološkim sondiranjem potrjeno še eno grobišče (sl. 23: Mengeš, grob 1 – območje predvidenega prizidka k telovadnici, izkopan oktobra leta 1997 (foto Milan Sagadin)) s prehoda med bronasto in železno dobo, tisto na območju šolske telovadnice in Oranžerije. Oblike žar (št. 22, 23) kot edinih ohranjenih predmetov s tega grobišča se navezujejo na podobne posode z žarnega grobišča v Ljubljani, in sicer na tiste iz 9. in 8. stoletja pr. Kr. 
Slika 23
     Povzamemo lahko, da je starejša železna doba in posebno njen začetni del obdobje, v katerem se je Mengeš uveljavil kot pomembno poselitveno središče. O tem ne priča le Gobavica z zanimivimi najdbami, ampak še bolj štiri grobišča, na katera so tedanji prebivalci očitno sočasno, med 8. in l. polovico 7. st. pr. Kr., pokopavali umrle. Menimo, da je malo najdenih grobov s teh grobišč bolj posledica slabe raziskanosti kot odsev dejanskih razmer. V Sloveniji danes poznamo le malo železnodobnih poselitvenih središč s tako številnimi lokacijami nekropol. Med njimi so Kučar v Beli krajini, Novo mesto in Stična na Dolenjskem, Vače v Posavju, Škocjan na Krasu, na Gorenjskem pa le še Kranj. Navedena najdišča so tiste osrednje naselbine, ki so zaradi ugodne lege na “prepihu” številnih daljnosežnih vplivov, pa tudi zaradi lastne proizvodne dejavnosti – v Mengšu med drugim očitno metalurške – prosperirale na prehodu iz bronaste v železno dobo in na začetku slednje. Ob podatku o več istočasnih mengeških grobiščih si lahko nedvomno predstavljamo zelo heterogeno skupnost. Ker skupno pokopališče običajno uporabljajo prebivalci, ki gojijo neke skupne vrednote in imajo neko skupno identiteto, morda lahko govorimo celo o več skupnostih. Seveda se takoj zastavi vprašanje, ali so živele v isti naselbini ali je bilo teh več. 
     Poselitev mengeškega območja v mlajšem obdobju starejše železne dobe (od 6. do 4. st. pr. Kr.) je mnogo manj jasna. V arheoloških plasteh, izkopanih leta 1997 na območju predvidenega prizidka za telovadnico pri mengeški osnovni šoli, se je ohranilo nekaj odlomkov lončenine in certoška fibula (št. 32), ki kažejo na nadaljevanje poselitve Mengša še ob koncu starejše železne dobe. Sočasen je poškodovan obesek v obliki ovnove glavice z Gobavice. Steklena jagoda je bila del ogrlice (št. 33). Podobne poznamo iz dolenjskih (npr. Kapiteljske njive) in zasavskih (Vintarjevec pri Litiji) grobov iz 5.–4. stoletja pr. Kr. 
     Povzameno lahko, da poselitev mengeškega območja v starejši železni dobi, predvsem pa tedanji način pokopa in stiki s sosednjimi pokrajinami, ki jih nakazujejo grobni pridatki, dobro odražajo vmeščenost tedanjih mengeških prebivalcev v raznoliko podobo starejšeželeznodobne poselitve v Sloveniji. To je namreč tisto obdobje, ob katerem lahko na področju Slovenije prvič ugotavljamo kulturno pogojene regijske razlike. Tako zaradi sprecifičnega načina pokopa kot zaradi regionalno specifičnih grobnih pridatkov, lahko govorimo o štirih jasno ločljivih skupinah: svetolucijska v Posočju, notranjsko – kraška, dolenjska in štajerska (glej P. Turk, Starejša železna doba, strani). Men njimi je v osrednji Sloveniji in na Gorenjskem vmeščena ljubljanska skupina s pomemnimi najdišči v Ljubljani, Mengšu in Kranju, pri kateri se je v največji meri ohranil poznobronastodobni žarni pokop. Podobno, kot smo to pokazali na primeru Mengša, tudi ostala najdišča te skupine proseprirajo predvsem v začetnih segmentih starejše železne dobe. V času 6.–4. st. pr. Kr. je poselitev na tem prostoru očitno manj izrazita, tako kot v Mengšu pa za celotno skupino ugotavljamo močnjejše vplive sosednjih svetolucijske in dolenjske skupine. 

     Peter Turk