Srednji vek



 

     S slovansko naselitvijo se je končalo dolgotrajno preseljevanje ljudstev. Postopoma so se na Mengeškem polju začela razvijati srednjeveška vaška naselja. Zgodovinski viri med najstarejšimi na tem območju omenjajo le Mengeš (1. omemba leta 1154/1156) in Topole (1136). V 13. st. po Kr. se navajajo naselja Dob, Domžale, Homec, Ihan, Mala Loka, Mali Mengeš, Študa in še nekatera druga iz bližnje okolice. Prve omembe krajev se precej pokrivajo s starejšimi naselbinskimi ostanki, ki smo jih obsežneje že predstavili. 
     V Mengšu se v 12. stoletju po Kr. omenja v virih prvi gospod Mengeški – Ditricus de Meingosburg, andeški ministerial, ki si je postavil prvo grajsko utrdbo na Gobavici. Mengeški rojak Janez Trdina je v svoji pravljici o poganskem vitezu Mengu zapisal, da se kraj imenuje po njem. Grad in naselbina pod njim je večkrat imenovana Meingosburg, Meigozpurch, Mengespurch in podobno.
     Gospodje Mengeški so bili nesvobodni vitezi, podrejeni višjim fevdalcem, grofom Andeškim, ki so imeli svoj sedež in obsežne posesti v Kamniku. V začetku 13. st. po Kr. so si mengeške posesti in pravico do uporabe mengeškega gradu pridobili vojvode Spanheimski. V 14. st. po Kr. celotno območje podedujejo Habsburžani in do sredine 15. stoletja po Kr. podeljujejo mengeško posest v fevd raznim fevdalcem.
     Glavnino zemljiške posesti so imeli Mengeški v samem Mengšu in bližji okolici: v Domžalah, na Viru, v Zalogu, Repnjah, na Homcu, Skaručni, v Jaršah, Dobu idr. Vzporedno s posvetno se je razvijala tudi cerkvena organizacija. Mengeš spada med kraje z eno najstarejših prafar na Kranjskem z zavetnikom sv. Mihaelom. Prvi mengeški župnik se omenja že leta 1215, župnijska cerkev pa leta 1339, verjetno pa je na istem kraju prej stala lesena arhitektura. Večino posesti je imela cerkev kot zemljiška gosposka v lasti v Malem Mengšu in okoliških vaseh (Topole, Šmarca, Lahovče, Jarše, Rodica, Loka, Domžale, Stob, Študa, Dragomelj, Nadgorica, Depala vas, Trzin, Krtina ...).
     Sredi 15. stoletja so Mengeški po moški liniji izumrli. Tako se končuje tudi obdobje njihove dokajšnje samostojnosti nad zemljišči na Mengeškem polju. Njihovo posest bodisi z dedovanjem ali s prodajo dobi deželni knez. Preostali del posesti pa spada pod Novi mengeški grad in kasneje pod Zgodnji – Ravbarjev grad. 
     Obdobje od prazgodovine do konca srednjega veka, o katerem sklepamo predvsem iz zemeljskih arheoloških  plasti, je vtisnilo globok pečat današnji kulturni krajini. Bogata naravna in kulturna dediščina, arhitekturni in umetnostnozgodovinski spomeniki, ustno izročilo, pisni in arhivski viri, številne še danes ohranjene obrtne in trgovinske dejavnosti pa trkajo na našo zavest, da jih ohranjamo in ohranimo za prihodnje rodove ter predstavimo njihov pomen in razvoj skozi zgodovino podobno, kot smo arheologijo. Muzeju Mengeš na teh področjih še ne bo zmanjkalo dela in nalog in naj bodo zadnje misli popotnica na dolgi poti, ki jo bomo pri varovanju in razkrivanju naše dediščine še morali prehoditi. 

     Janja Železnikar