Starejša kamena doba - paleolitik

 
 
     Zgodovina človeškega razvoja se začenja v starejši kameni dobi ali paleolitiku s prvim namensko izdelanim kamenim orodjem. To preprosto orodje je pred približno 2,5 milijona leti oblikoval spretni človek (Homo habilis), prednik današnjega človeka. Živel je v Afriki in znano najdišče iz tega časa je soteska Olduvai v Tanzaniji. 
     V Evropi so za paleolitik značilne podnebne spremembe, tako imenovana ledena doba: mrzla obdobja, ki so jih prekinjale različno dolge otoplitve. 
     Najstarejši Evropejci so bili predstavniki pokončnega človeka (Homo erectus), v Evropo pa so se priselili pred približno milijon leti iz Afrike. Njihovo kameno orodje je tehnološko že nekoliko bolj razvito, vendar še vedno grobo. 
     Pred približno 200.000 leti so Homo erectusa začeli spodrivati neandertalci (po najdišču Neandertal v Nemčiji), nosilci srednjepaleolitske kulture – moustériena (po francoskem najdišču Le Moustier). Neandertalci so poznali bolj izpopolnjene tehnike za izdelavo kamenega orodja. Umrle so včasih pokopali skupaj s tem orodjem ali drugimi darovi – cvetjem in živalmi. Poleg lova so se ukvarjali z nabiralništvom, ki jim je bilo pomemben vir vsakdanje prehrane, verjetno pa so se preživljali tudi z mrhovino. Pri obdelavi živalskih ostankov so uporabljali kamena strgala, predvsem za strojenje kož, in nože, s katerimi so rezali mehko tkivo. Z nazobčanim orodjem, podobno kot mi danes z žago, so se lotili lesa; za strganje in glajenje okroglih vej so imeli orodje z izjedo. Kameno orodje so izdelovali iz trdih kamnin, predvsem iz različnih vrst kremena. Stalna prebivališča so bila redka, večinoma so se selili za plenom, ki so ga zasledovali. 
     Pred približno 40.000 leti je v Evropi nastopil mlajši paleolitik s prihodom modernih ljudi ali kromanjoncev (po najdišču Cro-Magnon v Franciji). Začeli so spodrivati neandertalce in ti so izumrli. Tako kot prvi Evropejci so tudi kromanjonci prišli iz Afrike, selitvena pot je potekala prek Bližnjega vzhoda. Poznali so nove, naprednejše tehnike izdelave kamenega orodja in od njih so jih verjetno prevzeli tudi zadnji neandertalci. Navedimo pogosto orodje iz mlajšega paleolitika: svedri za vrtanje lukenj ali prebadanje, vbadala, ki so jih uporabljali za dolbenje kosti, in praskala, ki so nadomestila strgala pri obdelovanju kož, kosti ali lesa. Drugače od neandertalcev so moderni ljudje izdelovali orodje in orožje tudi iz kosti. Poznali so koščene konice, ki so jih, nasajene na lesene palice, uporabljali kot kopja. Proti koncu paleolitika jim je lok omogočil lov na daljavo, s harpuno pa so lovili ribe. V mlajšem paleolitiku se prvič pojavijo umetniški izdelki. Znane so gravure na kosteh ali rogu, figuralna umetnost (paleolitska Venera in slike na stenah jam; po dodelanih stenskih slikarijah slovita zlasti jami Lascaux v Franciji in Altamira v Španiji). 
     Paleolitik se je končal pred približno 10.000 leti s podnebnimi spremembami, ki so vplivale na nastanek novih kultur v času, ko se začne srednja kamena doba – mezolitik. 
     V Sloveniji je večina paleolitskih postaj jamskih, z najdišč na planem so le posamični predmeti. Ostanki iz starejšega paleolitika so na našem ozemlju redki, tudi njihova razvrstitev je vprašljiva, saj je sporna starost plasti, iz katerih izhajajo. 
     Srednjepaleolitske (moustérienske) plasti so znane na več najdiščih, med njimi pa po številu izkopanin prednjačita jami Betalov spodmol in Divje babe. Obe so neandertalci večkrat obiskali in se v njiju zadrževali dlje časa, medtem ko so bile drugod le lovske postojanke, v katerih so bivali kratkotrajno. Danes najdemo tod ostanke ognja, na katerem so si kuhali in ob katerem so se greli, ostanke živali, ki so si jih pripravljali, in kameno orodje za lov ali obdelavo plena. 
     Mlajši paleolitik se v Sloveniji začenja z aurignaciensko kulturo – imenovana po francoskem najdišču Aurignac (pred približno 40.000–30.000 leti). Orodje tega časa je znano iz jam v visokogorju (Potočka zijalka, Mokriška jama) in predalpskem svetu (Špehovka, Divje babe), značilne pa so koščene konice. Posebno veliko so jih našli v Potočki zijalki. Koščeni izdelki in nove vrste kamenega orodja so posledica prihoda modernega človeka v naše kraje. Aurignacienski kulturi sledi gravettien – imenovan po najdišču La Gravette (Francija). Ta se v Sloveniji nadaljuje z razvitejšima stopnjama tardigravettienom in epigravettienom. Ob koncu gravettiena (pred približno 22.000 leti) se je podnebje ohladilo, obdržale so se le hladnoljubne živali. Med njimi je pomemben severni jelen, osrednja žival tardigravettienskih lovcev. 
     Paleolitik se na Slovenskem končuje z epigravettienom (pred kakimi 10.000 leti). Ker je iz tega obdobja znanih precej najdišč, sklepamo, da so bili naši kraji takrat dobro poseljeni. Med kamenim orodjem je najti mikrolite (majhno orodje). Po več skupaj so jih nasadili v lesen ali koščen držaj in tako dobili nekakšno sestavljeno orodje. Bilo je zelo prikladno, saj ga ob poškodbi ni bilo treba zavreči, temveč so poškodovane dele le nadomestili. Mikroliti so značilni tudi za mezolitik, srednjo kameno dobo, ki nastopi pred približno 10.000 leti, ko se podnebje otopli in se začnejo taliti alpski ledeniki. Velike podnebne spremembe so vplivale tudi na človeka. Doslej je bil lovec in nabiralec, z razvojem poljedelstva in živinoreje pa se je začel trajneje naseljevati. 

     Simona Petru