Zgodnji srednji vek

 
 
     Srednji vek je tisočletna pot med antičnim sredozemskim svetom in moderno evropsko civilizacijo. Njegovo postopno rojstvo postavljamo med leti 325 in 406, med zasedanje ekumenskega koncila v Niceji, prvega v vrsti vesoljnih cerkvenih zborov, ki so položili temelje dogmatičnemu in kanonskemu sistemu krščanske Cerkve, in selitev plemen Vandalov, Svebov in Alanov, ki je bila le prvi člen v verigi preseljevanja ljudstev na zahod. Čas preseljevanja ljudstev in prva stoletja njihovega življenja v novem okolju označujemo s pojmom zgodnji srednji vek. Življenje samo pa se pesniško primerja z vrenjem v talilnem loncu, iz katerega se je izlila zlitina za vzcvetelo Evropo razvitega fevdalizma od 11. do 15. stoletja. 
     Selečim se ljudstvom so se v 6. in 7. stoletju pridružili Slovani. Južni tokovi njihove selitve so se razlili po Balkanskem polotoku in pronicali tudi globoko v Vzhodne Alpe. Na alpskem območju so se naselili v dolinskem svetu severno in južno od Karavank. Naselitev je prekrila staroselsko romanizirano prebivalstvo, umirjala pa se je v sosedstvu z Bavarci in Langobardi na zahodu in ob meji z bizantinsko Istro na jugu. Osrednji naselitveni pokrajini sta bili Karantanija (Koroška) in Karniola (Kranjska). 
     Naselitev Slovanov v vzhodnoalpski prostor je bila zapleteno, postopno, a smiselno tekoče dogajanje. Nanj je vplivala izoblikovanost zemljišča in ugodne naravne okoliščine, o(ne)mogočala sta ga vsakokratni politični trenutek in vojaški položaj, značaj so mu dajala seleča se ljudstva in vrsta kolonizacije, smeri pa prometna pota. Temu dogajanju sta odmerjali značilnosti tradicija prvotne domovine in naselitvena kontinuiteta v kulturni pokrajini, raznolikosti so bile posledica stika s staroselci in sosedi. Vse to in še mnogo drugega se je prepletalo – od pokrajine do pokrajine drugače. Zato je za poglobljeno naselitveno zgodovino alpskih Slovanov potrebno arheološko preučevanje kolonizacije v mikroregijah, od katerih je eno pomembnejših tudi poplavno porečje Pšate. 
     V zadnjih letih je slovenska arheologija o obdobju preseljevanja ljudstev ugotovila veliko novega. Predvsem so odkrili okoli trideset višinskih naselbin staroselskih Romanov, pa tudi številne grobove germanskih prišlekov – Vzhodnih Gotov in Langobardov. Najpopolneje raziskane naselbine, ki so jih bili sezidali iz lomljenega kamenja na vrhovih vzpetin, so Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, Rifnik pri Šentjurju, Kučar pri Podzemlju in Tonovcov grad pri Kobaridu. Na najvišjem mestu v naselbini je stala cerkev, ob njej udobno opremljeno poslopje, nekoliko niže je bil vkopan zbiralnik za kapnico, naokrog po pobočju pa so stale stanovanjske hiše. Stavbe je obdajalo obzidje s stolpi, zunaj zidov, ob poti iz naselbine, so si prebivalci uredili pokopališče. Preživljali so se s poljedelstvom in živinorejo, bili pa so tudi spretni zidarji, tesarji in kovači. Grobove germanskih naseljencev so arheologi izkopali v Dravljah pri Ljubljani, Solkanu pri Novi Gorici, največ pa v Kranju, tedanjem Karniju (Carnium). Germanke so se krasile z bleščečim nakitom, med pokopanimi moškimi je veliko vojščakov, ki so bili oboroženi z dolgimi meči ter sulicami in loki. 
     Počasi se zbirajo tudi podatki o starejši slovanski dobi (7. do 9. st. po Kr.), našli so prve naselbine, selišče s preprostimi zemljankami v Hočah pri Mariboru, z lesenimi hišami na blejski Pristavi, povsem novo pa je odkritje naselbinskih ostankov pri Dragomlju. Arheološko se starejša slovanska doba zaključuje z najdbami, pri katerih je viden frankovski vpliv, na primer z najdišč Gojače v Vipavski dolini, Ljubljanica pri Rakovi jelši in Gradišče nad Bašljem pri Kranju. V ta čas spadajo tudi številni grobovi s priloženo lončenino, ki so značilni za vzhodno Slovenijo (Turnišče, Brezje nad Zrečami, Zgornji Duplek), na osrednjeslovenskem ozemlju pa je bila razširjena starejša materialna kultura alpskih Slovanov (t. i. karantanska kulturna skupina). Iz mlajše slovanske dobe (10. in 11. st. po Kr.) so arheološki viri bogatejši, v vzhodni Sloveniji prevladujejo najdbe belobrdske kulture (imenovane po najdišču Bijelo Brdo na Hrvaškem), na zahodu pa ketlaške kulture (po najdišču Köttlach v Avstriji). 
     Pri Slovanih je bila glavna gospodarska dejavnost poljedelstvo. O tem govori tudi zakladna najdba, zakopana pri Sebenjah na Bledu. Njen lastnik je bil svobodnjak, ki je obdeloval polje, redil živino in skrbel za hišo, hkrati pa je bil vojaški obveznik, ki se je bojeval na konju. Med obrtmi je bilo najpomembnejše lončarstvo, ženske so bile zaposlene s tkanjem, ukvarjali so se tudi s kovaštvom in livarstvom. 
     V 10. in 11. stoletju so Kranjci in Karantanci nosili uhane v obliki polmeseca, obsenčne obročke in okrogle okrasne zaponke. Uhani in obsenčniki so bili njihov značilni nakit, medtem ko so podobne okrogle zaponke uporabljali tudi drugod. Našli so jih na širnem ozemlju med Jadranom in Severnim morjem, na njih je običajno upodobljena krščanska motivika. Te zaponke jasno kažejo politično in kulturno vpetost večjega dela slovenskega ozemlja v zahodno Evropo, kjer je tedaj “fevdalizem cvetel v moči svoje mladosti”. 

     Timotej Knific