Rimsko obdobje

 
 
     Tudi območje današnje Slovenije je bilo politično in vojaško priključeno rimskemu imperiju. Zaradi politične razdeljenosti ozemlja se je to zgodilo v treh korakih. Današnja zahodna Slovenija je bila že v času cesarja Avgusta (27 pr. Kr. do 14 po Kr.) vključena v 10. italsko regijo, osrednja Slovenija kot del province Panonije je prišla v sklop imperija okrog leta 10 po Kr., severovzhodni del pa je nekako sredi 1. st. po Kr. postal sestavni del rimske province Norik. Dotlej je bilo kraljestvo Norik razmeroma samostojno in Rimu le pridruženo. Bilo je pravzaprav zveza keltskih plemen, ki je vzdrževala tesne gospodarske in politične stike z rimsko državo že vse 1. st. pr. Kr. in je bila njen glavni kulturni eksponent v jugovzhodnoalpskem prostoru. 
     Ne glede na postopnost pri vključevanju naših krajev v rimski imperij so bile posledice za tisti čas nagle in temeljite. Pokazale so se najprej v spremembi materialne kulture, ki obsega predmete vsakdanje rabe (orodje, orožje, nakit, zlasti pa posodje). Sprva še iz Italije uvoženi kakovostni izdelki so dobili posnemovalce v domačih delavnicah. Velike novosti je bilo opaziti v stavbarstvu: prvič je bila uporabljena apnena malta, različne zidarske tehnike in načini krašenja notranjosti (mozaik, štukatura, freske) ter širokopotezna arhitekturna in urbanistična zasnova. 
     Spremenila se je tudi duhovna kultura, kar je opaziti predvsem pri pogrebnih običajih, zboru bogov in novih kultih. Dokaj razširjena pismenost in razmah likovne umetnosti nam mnogo zgovorneje kot dotlej pričata o novem duhovnem svetu, v katerem so se gibali sicer predvsem višji družbeni sloji in ki je bil domala značilen za ves imperij. Povsem se je predrugačila poselitvena slika – nekdanje prazgodovinske višinske naselbine, ki so dajale (in poznavalcu še danes dajejo) značilen pečat pokrajini, so opustele, nastale pa so nove v dolinah in nižinah. 
     Zaradi razmaha trgovine je postala pomembnejša od naravne zavarovanosti lega ob ugodnih prometnicah. To tudi niso bile več predvsem reke (čeprav le kot kažipoti), temveč zlasti nove ceste. Glavna prometna žila, ki je povezala naše kraje z Italijo, je potekala iz Aquileie (Oglej) prek Emone (Ljubljana) in Poetovia (Ptuj) naprej proti Donavi. V Emoni se je odcepila druga pomembna državna cesta proti Neviodunumu (Drnovo pri Krškem) in proti Siscii (Sisak). Povedano z današnjim jezikom: kljub večidel sprva še nespremenjeni tehnologiji so novi trgi združene Evrope (in Sredozemlja) dali novega zagona proizvodnji in trgovini. Seveda te spremembe niso bile enako temeljite v vseh pokrajinah – zlasti v okolju, ki je bilo že v prazgodovini zelo kultivirano, se je tradicija še dolgo ohranjala in močno sooblikovala lokalne posebnosti sicer univerzalne rimske civilizacije. 
     Osnovni nosilci državne uprave so bila mesta. Z ustanovitvijo dveh kolonij (Emone in Poetovione) in dveh municipijev (Celeie – Celja in Neviodunuma) je bila ob koncu 1. st. po Kr. urbanizacija današnjega slovenskega ozemlja zaokrožena. Poselitveno mrežo so sestavljale tudi številne manjše naselbine, med njimi tiste, ki so nastale ob novih cestah in so bile namenjene vzdrževanju poštnega in blagovnega prometa. Hrbtenica ekonomije na podeželju so bile podeželske vile (villae rusticae), ki so bile sedeži obsežnih veleposesti in samostojne gospodarske enote. Na Gorenjskem so se pojavile konec 1. in v začetku 2. st. po Kr. in kaže, da njihov vse večji razmah v kasnejših stoletjih označuje vedno bolj prevladujočo veleposest. 
     Mestom so pripadala obsežna okoliška ozemlja (t. i. agri). V emonski ager je tako verjetno sodil večji del današnje Gorenjske, nesporno pa rimska naselbina, nastala na območju današnjega Mengša. Različni avtorji so poskušali prepoznati to naselje kot katero od obcestnih postaj, ki jih na odseku med Emono in Celeio navajajo nekateri rimski potopisi – itinerariji. V poštev prihaja zlasti postaja Ad quartodecimo, ki naj bi (po itinerariju Burdigalense iz 1. polovice 4. stoletja po Kr.) ležala 14 rimskih milj (20,7 km) od Emone proti Celeii. Vendar nobeden od poizkusov identifikacije ni prepričljiv, zlasti zato ne, ker je naselbina v Mengšu preveč odmaknjena od logičnega poteka omenjene trase. Verjetneje bi lahko s postajo Ad quartodecimo enačili domnevne, v starejši literaturi omenjane rimske arhitekturne ostanke v Grobljah. 
     Rimska naselbina v Mengšu pa se je nesporno navezovala na stransko (vicinalno) pot, ob kateri se nizajo ostanki podeželskih vil v Loki pri Mengšu, Žejah pri Komendi, Lahovčah, Šenčurju in Srednji vasi ter naprej proti severozahodu. Del te ceste, v njenem poteku med Žejami in Lahovčami, je še viden na terenu. 
     Prav pri Mengšu pa se je bržkone odcepil drug krak, ki je potekal proti Kamniku ter navezoval celotno njegovo okolico in Tuhinjsko dolino na Emono. 
     Propadajoče rimsko cesarstvo se je vse od 3. stoletja poskušalo ubraniti vdorov barbarskih ljudstev z vhoda tako, da je celotno območje današnje zahodne Slovenije spremenilo v nekakšno vojno krajino (Claustra Alpium Iuliarum). Dolgi zidovi, številne utrdbe, stražni stolpi in opazovalnice naj bi zaprli doline in vse ugodne dostope v severno Italijo. Dlje kot te utrdbe pa se je ohranila upravna organiziranost pokrajine, saj je v njenem okviru nastala zgodnjesrednjeveška Karniola in njena srednjeveška naslednica Kranjska. 

     Milan Sagadin