Mlajša železna doba - latensko obdobje

 
 
     Starejši železni dobi je sledila mlajša železna doba. S pojmom mlajša železna doba v zahodni Evropi označujemo čas po letu 500 pr. Kr., ko se je v zgornjem porečju Donave in na prostoru današnje Francije oblikovala skupnost različnih plemen, ki jih grški pisci imenujejo Keltoi – Kelti. Po njih je čas od 500 pr. Kr. do začetka našega štetja imenovan tudi keltsko obdobje. Z razseljevanjem keltskih plemen se je širila njihova latenska kultura (imenovana po švicarskem najdišču La Tene) po Evropi. 
     Preseljevanje se je začelo kmalu po letu 400 pr. Kr., ko so Kelti iz Padske nižine pregnali Etruščane in opustošili Rim ter druga mesta na Apeninskem polotoku. Naselili so se v severni Italiji in ustanovili številna mesta. Po smrti Aleksandra Makedonskega so krenili proti Makedoniji, Trakiji in Grčiji. Po porazu z Grki pod Parnasom so se plemena razdelila: del Keltov je prodiral proti vzhodu v Malo Azijo (Galati), drugi pa so naselili Podonavje (Skordiski). Po letu 300 pr. Kr. je nekaj keltskih plemen prodrlo po Donavi navzgor in poselilo današnji osrednji in severovzhodni slovenski prostor, Spodnjo Avstrijo, zahodno Madžarsko, Češko, Moravsko in Slovaško. Skupino Keltov, ki so se naselili v vzhodni Sloveniji in na Hrvaškem do Varaždina, antični viri imenujejo Tavriski. 
     Kelti so se občasno združevali v kraljestva ali plemenske zveze. Živeli so v nezavarovanih vaseh ali zaselkih. S širitvijo rimske države so začeli graditi utrjena, z nasipi in okopi zavarovana mesta (imenovana oppidum), ki so bila upravno in trgovsko-obrtno središče plemena, pa tudi zatočišče ob nevarnosti. Staroselsko prebivalstvo so “seznanili” s sodobnejšo tehnologijo predelovanja železa, učinkovitejšo bojno opremo in novim verovanjem, ki odseva tudi v spremenjenem pokopavanju. Kelti so prinesli v naše kraje tehnologijo izdelave lončenine na  hitro vrtečem se lončarskem kolesu. Keramika starejše železne dobe je izdelana prostoročno, deloma na počasi vrtečem se vretenu. 
     Keltski naselitveni val v Jugovzhodne Alpe je po dosedanjem védenju zajel pretezno območja, ki so bila poseljena že v starejši železni dobi in prej. Novi naseljenci so se zlili z domorodci, za življenje pa so izkoristili že obdelana polja, pašnike in travnike. Tam, kjer so stale stare naselbine, na višjih utrjenih ali naravno zaščitenih vzpetinah (Kučar, Poštela, Libna nad Krškim, Stari grad nad Podbočjem pri Kostanjevici, Ajdovski gradec, Stična) ali pa v nižinskih predelih ob rekah in v mestih (Ptuj, Celje, Ormož) so si postavili svoja bivališča. Po ostankih arhitekture iz Ormoža in Slivnice lahko sklepamo, da so živeli v lesenih hišah. Stene hiš so bile izdelane iz prepletenega vejevja in ometane z glino. Tak tip bivališč srečujemo v jugovzhodnoalpskem prostoru od prazgodovine pa vse do pozne antike. V višinskih naselbinah oziroma gradiščih so se ohranili suhozidni kamniti temelji hiš, nanje pa so bila postavljena vodoravno ležeča bruna, ki so tvorila stene, ometane z ilovico. 
     Tukajšnji prebivalci so pokopavali umrle v grobne jamice okroglih ali ovalnih oblik. Bile so velike ravno toliko, da so položili vanje kosti pokojnika, hrano (najpogosteje svinino in perutnino) kot popotnico za drugi svet in predvidene pridatke: moškim višjega socialnega statusa (vojščakom) so prilagali obredno ukrivljeno orožje, ki je skupaj s pokojnikom gorelo na grmadi. V takih grobovih so v mlajši železni dobi navadno meč, sulica, ščit in poseben pas za pritrjevanje meča. V moških grobovih so lahko še noži, britve, škarje, sponke – fibule, brusi ipd., le v redkih je bila najdena tudi čelada. V ženskih grobovih mlajše železne dobe so najpogosteje glinene posode in fibule, v bogatejših pa tudi bronaste ali steklene zapestnice, priveski za pas, bronaste nanožnice. Otroški grobovi imajo navadno le po eno fibulo. 
     Prebivalci jugovzhodnoalpskega prostora so se v zadnjih treh stoletjih pr. Kr. ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo, lovom in ribolovom. Pomembno vlogo ima še vedno domača lončarska izdelava in pa trgovina. Strabon piše, da so prebivalci Alp ljudem v ravnicah (Padska nižina) v zameno za olivno olje, vino in morske sadeže zagotavljali smolo, drva, vosek, med in sir. Zaradi trgovine se je zato kmalu, v drugi polovici 3. st. pr. Kr., pojavil samostojen denar (pri nas pa v 2./1. st. pr. Kr.), ki je odsev politične samostojnosti plemen in njihove blagovne izmenjave z rimsko državo. Vplivi slednje proti koncu mlajše železne dobe nezadržno prodirajo v naše kraje. 
     Rimljani so že leta 181 pr. Kr. ustanovili kolonijo Aquileio (danes Oglej) na severovzhodnem delu Italije kot trgovsko središče za jugovzhodnoalpski prostor in kot vojaško oporišče za osvajanja proti vzhodu. Ekspanzionistična politika Rima in neprestani vojaški pohodi nad plemena na Balkanu so povzročili, da so ta počasi izgubila samostojnost in vpliv nad lastnim ozemljem. 

     Janja Železnikar