Starejša železna doba - halštatsko obdobje

 
 
     Spremembe, ki označujejo prehod iz bronaste v železno dobo, so splošne, značilne za širši evropski prostor oziroma za njegov osrednji in južni del, in regionalne, tiste torej, ki nakazujejo prehod v mlajši čas na Gorenjskem in v osrednji Sloveniji oziroma natančneje v Mengšu z neposredno okolico. 
     Ena najpomembnejših določevalnih značilnosti novega obdobja v širšem srednjeevropskem prostoru je nedvomno tehnološka: sposobnost izločanja in predelave železa – od tod tudi ime železna doba ali halštatsko obdobje (imenovano po najdišču Hallstatt v Avstriji). Glede na naselbinske in grobne najdbe železnih predmetov se ta novost množično uveljavi z 8. st. pr. Kr. (posamične primerke pa zasledimo že v 10. in 9. st. pr. Kr., denimo na slovenskem Krasu). Poznavanje predelave železove rude se je razširilo v jugovzhodnoalpski prostor z egejskega in prednjeazijskega območja najverjetneje vzdolž Jadrana in po podonavski poti. Tu so se hitro oblikovala središča predelave železa – o njih sklepamo predvsem na podlagi nekaterih vrst železnih predmetov, ki izvirajo in so najbolj razširjeni npr. na Dolenjskem in v Posočju. Presenetljivo je, da so ti predmeti poleg nekaterih vrst orožja in orodja (sulične osti, sekire, noži) v najstarejših železnodobnih horizontih najpogosteje deli noše (npr. sponke – fibule, in igle za spenjanje oblek, obročasti nakit). 
     Poleg poznavanja železa je treba v tem času na širšem prostoru jugovzhodnih Alp navesti še nekatere spremembe. Očitno je, da se poselitev ponekod, denimo na Dolenjskem, v Beli krajini, Posočju, pa tudi na Gorenjskem, močno zgosti, o čemer lahko sklepamo iz veliko grobišč v teh pokrajinah, kjer so pokopavali umrle že v 9., predvsem pa v 8. in 7. st. pr. Kr. Opažamo tudi korenite spremembe v načinu pokopa. Predhodni splošno uveljavljeni sežig trupel in pokop njihovih ostankov v žganih grobovih na planih grobiščih v 8. in 7. st. pr. Kr. marsikje zamenja gomilni pokop, pri čemer na Dolenjskem prevladajo skeletni grobovi, na Štajerskem pa se v gomilah ohrani žgani pokop. Pokop pod gomilo se torej pretežno uveljavi v vzhodnem delu slovenskega prostora, medtem ko se v zahodnem med železno dobo nadaljuje tradicija planih žganih grobišč. 
     V tem smislu je Gorenjska izrazito prehodna, saj pozna plana žgana grobišča (npr. Kranj in Bled), pa tudi gomilni pokop z žganimi grobovi, na primer na Godeški Dobravi pri Škofji Loki in Vrtičniku nad Tupaličami pri Preddvoru. 
     Sočasno lahko opazujemo jasen premik poselitve od pretežno nižinskih v pozni bronasti dobi k mnogo številnejšim utrjenim višinskim postojankam (gradiščem) v starejši železni dobi. Tako je tudi na Gorenjskem, saj so bila gradišča, kakršna so Šmarjetna gora nad Kranjem, Bled–grajski hrib in Ajdovski gradec nad Bohinjsko Bistrico, prvič naseljena najverjetneje prav na koncu pozne bronaste dobe oziroma na začetku železne. 
     Življenje v naselbinah jugovzhodnoalpskega prostora proti koncu starejše železne dobe (med 5. in 4. st. pr. Kr.) nam je, ker ni ustreznih najdb, skorajda nepoznano. Po eni strani si to razlagamo s kriznimi razmerami in zmanjšanjem števila prebivalstva, po drugi pa tudi s stanjem arheološke raziskanosti: predvsem Gorenjska je, zaradi svoje hribovitosti in težke dostopnosti, za zdaj še premalo raziskana. 

     Peter Turk