Bronasta doba



 

     Bronasta doba je povezana z odkritjem brona. Ta zlitina bakra in kositra je postala najpomembnejša snov za izdelavo okrasnih in nakitnih predmetov v dolgih stoletjih, v bronasti dobi pa tudi orodja in orožja. Znanje o novi kovini se je širilo počasi, zato bronasta doba v različnih delih sveta nastopi v različnih časovnih obdobjih. Že v 3. tisočletju pr. Kr. so v Prednji Aziji odkrili, da z mešanjem bakra in kositra nastane bron, ki je za orodje in orožje uporabnejši. S poznavanjem te tehnologije se je Evropa srečala v 2. tisočletju pr. Kr., mehiški Azteki šele v 15. stoletju po Kr., medtem ko nekateri deli sveta bronaste dobe sploh niso poznali. 
     Predelava nove kovine je močno vplivala na celotno življenje takratnih prebivalcev. Najprej so morali poiskati surovini baker in zlasti cenjeni kositer, ju staliti in izdelati pravo mešanico, uliti izdelke in jih ne nazadnje prodati oziroma zamenjati za druge dobrine. To je povzročilo večjo družbeno razslojenost, saj so tisti, ki so pridobivali surovine, imeli nadzor nad trgovino na dolge razdalje in so, ker so poznali skrivnostne recepte mešanja snovi, povečali svojo moč nad preostalimi. 
     Težko je določiti prehod iz bakrene v bronasto, pa tudi iz bronaste v kasnejšo železno dobo, saj poznavanje nove kovine ni vedno predrugačilo življenja. Arheološko smo razdelili bronasto dobo v Evropi na zgodnjo (konec 3./začetek 2. tisočletja pr. Kr. do 1500 pr. Kr.), srednjo (okoli 1500 do 1300 pr. Kr.) in pozno (okoli 1300 do 800 pr. Kr.). V prazgodovinskem obdobju sicer neradi govorimo v letnicah, saj jih nove raziskave in predvsem naravoslovne metode datiranja nenehno dopolnjujejo in deloma spreminjajo. 
     Na današnjem slovenskem ozemlju je bronasta doba ena najslabše raziskanih. Najdišč iz zgodnjega bronastega obdobja je zelo malo. Koliščarska kultura na Ljubljanskem barju razkriva, da odkritje brona ni bistveno zarezalo v življenje prebivalcev, posamične najdbe bodal in mečev iz te zlitine pa dokazujejo visoko stopnjo razvitosti, sprejetje nove tehnike bojevanja in stike s sosednjimi območji, kar je nedvomno tudi posledica prehodnosti tega ozemlja. 
     O takratnem življenju imamo za zdaj še premalo podatkov. Skromni ostanki so deloma posledica slabe raziskanosti, kar velja tudi za srednjo bronasto dobo. V tem času moramo iz današnjega slovenskega prostora izvzeti njegov zahodni del, ki skupaj z jadranskim zaledjem tvori celoto (t. i. kaštelirsko kulturo, prepoznavno po številnih višinskih naselbinah – kaštelirjih, ki obstajajo še v pozni bronasti in železni dobi). Osrednji del Slovenije je povezan s t. i. srednjeevropsko kulturo gomil, katere glavna značilnost je pokopavanje umrlih v gomile. Prehod srednje v pozno bronasto dobo zaznamuje prav način pokopa. Skeletni pokop pod gomilo zamenja sežiganje trupel in pokopavanje na velikih skupnih pokopališčih. Način pokopa je dal tudi ime kulturi, značilni za vso Evropo od Črnega morja do Atlantika: kultura žarnih grobišč. 
     Kot kažejo raziskave, je bila poselitev v tem času močno zgoščena. Takratni prebivalci so si izbirali za bivališča nižinske predele, predvsem ob vodnih poteh, ki so omogočali boljši nadzor nad komunikacijami, pa tudi višinska, varnejša območja. Raziskane naselbine kažejo na načrtno in dobro organizirano gradnjo z vso potrebno infrastrukturo (poti, obrambni nasipi, arhitektura, oskrba s pitno vodo ...). Prebivalci, ki so bili še vedno poljedelci in živinorejci, so se ukvarjali tudi z obrtmi (lončarstvo, obdelava lesa, tkanje). Posebno cenjena in verjetno delno prestižna je bila predelava kovin in trgovina. Kljub nedvomnemu razslojevanju pa velika skupna grobišča, v katerih so našli svoj mir vsi pripadniki naselij, in skromni pridatki v grobovih kažejo na razmeroma nerazslojeno družbo. 
     Značilnost pozne bronaste dobe so zakladne najdbe – depoji. To so skrivni zakopi dragocenih bronastih predmetov, ki se razlikujejo po svoji sestavi. V nekaterih so surovina za predelavo kovine in poškodovani izdelki. Verjetno gre za skladišče zalog ali skrivališče predelovalca oziroma trgovca, ki mu predmetov zaradi različnih vzrokov ni uspelo nikoli več odkopati (glej P. Turk, Dragomelj, 23–24). Druga vrsta depojev vsebuje cele, včasih namerno uničene predmete, ki so bili odloženi na posebne, pogosto nedostopne kraje. Navadno gre za najdragocenejše predmete (predvsem orodje in orožje) iz moškega sveta. Tak primer je Mušja jama pri Škocjanu: preden so predmete odvrgli v brezno, so jih zažgali. Pogosto so jih darovali tudi rekam in potokom, le da so tedaj ostali celi in dobro ohranjeni. Tovrstnemu odlaganju običajno pripisujemo votivni značaj. Z darovi so se verjetno zaobljubljali božanstvom, darovali rekam, potem in naravnim prelazom za varno pot, prehod ali plovbo; morda pa lahko prepoznamo v njih tudi sloj prebivalstva, ki si je z nadzorom nad trgovino in predelavo kovine pridobil moč in jo izkazoval z darovanjem dragocenih izdelkov. 

     Irena Šinkovec