Bakrena doba - eneolitik

 
 
     Bakrena doba ali eneolitik je prazgodovinsko obdobje, ko v materialni kulturi človeka prvič zasledimo izdelke iz bakra in traja do začetka uporabe brona, to je časovno, od 5. do konca 3. tisočletja pr. Kr. 
     V primerjavi z neolitsko poselitvijo Slovenije je eneolitska bolj poznana. To lahko rečemo predvsem za vzhodno Slovenijo, Dolenjsko in Gorenjsko. V zgodnjem eneolitiku nastanejo številne višinske, naravno zavarovane naselbine in tudi nižinske na naravno zavarovanih krajih ob rekah; ena takšnih je bila najbrž pri Dragomlju (glej P. Turk, Dragomelj, 22–23). Naslednji naselbinski tip, ki se pri nas pojavi šele v eneolitiku, so kolišča. Poznamo jih z Ljubljanskega barja, denimo Resnikov prekop, Maharski prekop in Dežmanova kolišča pri Igu. 
     Pri naštevanju eneolitskih tipov naselbin ne smemo pozabiti na jame, ki so jih še vedno uporabljali za bivališča in ponekod za grobišča – lep primer je Ajdovska jama pri Nemški vasi blizu Krškega. Tam so arheologi našli kostne ostanke 29 ljudi (6 moških, 7 žensk in 16 otrok). Umrle so polagali na jamska tla, za popotnico pa so jim pridali lončene posode in dobrote, ki so jih uživali za življenja, ter okrasne predmete. 
     Eneolitsko gospodarstvo je še vedno slonelo na poljedelstvu, živinoreji, ribolovu in lovu, iz neolitika in še starejših obdobij pa se je ohranilo tudi nabiralništvo. 
     V bakreni dobi so izdelovali lončeno posodje. Na začetku eneolitika je bilo po obliki in marsikdaj tudi po okrasu podobno zgodnejši neolitski lončenini. Za pozno bakreno dobo pa je značilna temna, z vrezi bogato okrašena belo inkrustirana keramika, često zastopana v koliščarskih naselbinah na Ljubljanskem barju. 
     Naslednja eneolitska značilnost, ki je dala obdobju ime “bakrena doba”, je začetek uporabe bakrenih predmetov. Po najnovejših ugotovitvah naj bi se to pri nas zgodilo proti koncu 5. tisočletja pr. Kr., ko so, kot domnevamo, predvsem Štajersko, Dolenjsko in Gorenjsko poselili iskalci bakrove rude. Na ozemlju današnje Slovenije so si postavljali naselbine na dominantnih, običajno naravno zavarovanih krajih. Domnevo potrjujejo najstarejši pri nas najdeni bakreni predmeti s konca 5. in začetka 4. tisočletja pr. Kr. Večinoma gre za bakrene sekire – podobne so izdelovali tudi na območjih vzhodno od tod. 
     Če je omenjena hipoteza o prihodu iskalcev bakra dokaj verjetna, nam najdba odlomka talilne posode z Maharskega prekopa z ohranjeno sledjo bakra dokazuje, da so na ozemlju današnje Slovenije ulivali kovinske predmete že najkasneje od sredine 4. tisočletja pr. Kr. Za Dežmanova kolišča, ki so iz 3. tisočletja pr. Kr., pa se tako ali tako predvideva, da so bila najpomembnejše metalurško središče v jugovzhodnih Alpah v poznem eneolitiku. 

     Anton Velušček