PREDGOVOR


     Na arheološki razstavi Poselitvena podoba Mengša in okolice smo se odločili prikazati življenje na Mengeškem polju in okoliških osamelcih od prazgodovine do srednjega veka. Geografsko smo zamejili prostor med tri reke: od spodnjega toka Pšate na vzhodu do Kamniške Bistrice na zahodu, na jugu pa do izliva le-te v Savo. Plodna, lahko prehodna ravnina, številni vodotoki in rečne terase, osameli vrhovi, s katerih je bilo mogoče nadzirati široko območje, so bile ugodne danosti za naselitev človeka že vse od prazgodovine.
     Prve najdbe iz Mengša so znane iz prve polovice prejšnjega stoletja. Arheološka izkopavanja so spodbudila vse več zanimanja za ta prostor. Stane Gabrovec, Jaro Šašel in Tatjana Bregant so v letu 1954 zbrali in popisali vse do tedaj poznano gradivo ter ga objavili v članku Arheološka podoba Mengša (Mengeški zbornik 1, 1954). Celosten pregled prazgodovine na Kamniškem, v katerega je bil vključen tudi Mengeš z okolico, je v letu 1965 ponovno podal Stane Gabrovec (Kamniški zbornik 10, 1965). Drobce vsakdanjega življenja v preteklosti je v članku Arheološki najdišči Trojane in Mengeš zbrala Mirina Cvikl - Zupančič (Zbornik občine Domžale, 1979), svoje dognanje o slovanskem grobišču pri župnijski cerkvi v Mengšu pa je strokovno predstavil Davorin Vuga (Balcanoslavica 4, 1975).
     Arheološki predmeti, ki so jih ti avtorji omenjali, so bili na Mengeškem najdeni večinoma le naključno. Odkrivali so jih kmetje in drugi domačini bodisi pri poljskih delih, gradnji hiš ali pa na sprehodih po njivah, travnikih in gozdovih. Šele v zadnjih dveh desetletjih so se razmere pod budnim nadzorom arheološke službe ter arheologa in umetnostnega zgodovinarja Milana Sagadina iz Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj in domačina Janeza Škrlepa popravile. Milan Sagadin je o rezultatih zaščitnih izkopavanj ter spoznanjih o preteklosti Mengša in okoliških krajev v zadnjih desetletjih tudi veliko pisal, in sicer v Varstvu spomenikov in v Arheološkem vestniku. 
     Arheološko gradivo z Mengeškega polja je na pričujoči razstavi prvič predstavljeno širši javnosti. Posebno pozornost smo posvetili nedavno odkritim predmetom (z najdišč, kakršna so: Dragomelj 1995, 1997, Mengeš – območje osnovne šole 1993, Mengeš – območje predvidenega prizidka za telovadnico 1997, Mengeš – Gobavica 1998). Med njimi so najzgovornejše zakladne najdbe (depoji) iz Dragomlja in z Gobavice, ki dopolnjujejo védenje o času zakopa in namembnosti te vrste najdb v širšem evropskem prostoru in razkrivajo nekatere doslej še neznane značilnosti iz življenja in dela prednikov. 
     Katalog smo zasnovali nekoliko širše, da bi osvetlili vsaj del dogajanja v posameznih obdobjih v evropskem in slovenskem prostoru ter nakazali ključne spremembe v preteklosti, v katero je bilo vpeto tudi Mengeško polje z okolico. Obiskovalce razstave in bralce želimo seznaniti z raznovrstnostjo arheoloških najdišč in gradiva ter pokazati na pomembnost še tako majhnega odlomka kamenega orodja ali keramičnega posodja. Arheologi z raziskavami teh drobcev sestavljamo zgodbe iz pozabljenega, preteklega sveta, z rekonstrukcijami pa smo jih poskušali oživiti tudi za nearheološko publiko. 
     Razstava je prvi večji projekt Muzeja Mengeš. Brez pomoči številnih strokovnjakov, ustanov in posameznikov ga ne bi mogli uresničiti.
     S sodelovanjem Viljema - Marjana Hribarja, Petra Škrlepa, Tineta Skoka, Roka Benda, Ane Sitar in še mnogih drugih, ki so pomagali pri izdelavi vitrin, fotografiranju in oblikovanju kataloga, predvsem pa brez prizadevanja direktorja Muzeja Mengeš Janeza Škrlepa podobne razstave še dolgo ne bi bilo. Marjan Gabrilo in Janez Škrlep sta z veliko razumevanja do arheološkega dela, z dobro voljo in umetniško žilico narisala rekonstrukcije s prikazi vsakdanjega življenja v preteklosti. Z njunimi risbami sta katalog in razstava dobila lepšo in prijaznejšo obliko. 
     Vsem sodelavcem se tudi v svojem imenu za vso pomoč najlepše zahvaljujem.

     Janja Železnikar