Mlajša železna doba - latensko obdobje


     Sledi o poselitvi na Mengeškem polju v mlajši železni dobi je za zdaj še zelo malo (karta 5).
    Karta 5
     Najstarejša najdba iz mlajše železne dobe je sponka iz 3. do 2. stoletja pr. Kr. (št. 37). Nanjo so naleteli ob nadzoru za gradnjo plinovoda (leta 1977) na Drnovem med Križem in Mengšem. Iz Domžal je naključno najden keltski novec, ki ga je leta 1897 odkupil Narodni muzej. 
     Alfonz Müllner leta 1898 poroča o latenskem bojnem nožu (dolžine 38 cm, širine 6 cm) z ukrivljenim ročajem in o železni sulici (dolžina 22 cm), ki ju je na svoji njivi sredi gozda Pri Puščavniku, poleg grobov iz starejše železne dobe (glej P. Turk, Starejša železna doba, 28) našel kmet Ogrin. Oba predmeta sta žal izgubljena. Med najdbami iz mlajše železne dobe se omenja tudi železno bodalo z bronasto nožnico in gumbom na zaključku. 
     V Staretovi drevesnici je Rajko Ložar 1939. leta izkopal tri grobove. V arhivu Narodnega muzeja Slovenije je ohranjen njihov načrt, ne pa tudi podrobnejši opis grobnih pridatkov, zato so grobne celote dokaj problematične. Grobovi 3, 4 in 5 (št. 38) so bili žgani in verjetno vkopani v zemljo v poznem latenu oziroma zgodnjerimskem obdobju. Lončenina iz groba 3 sicer kaže še halštatsko tradicijo, medtem ko je nož z usločenim rezilom in zanko na koncu ročaja značilen za poznolatenski čas. Podobne nože poznamo še iz struge Ljubljanice in z gorenjskih najdišč (Rodine, Bobovek, Bistrica pri Tržiču, Zasip pri Bledu). Razvili so se iz zgodnjelatenskih nožev z okroglim zaključkom, ki postaja ploščat in v 2. pol. 1. st. pr. Kr. začne dobivati zanko. Taki noži so pogosti še v zgodnjerimskih grobovih, največkrat v tistih iz 1. do 2. stoletja po Kr. Lonca iz groba 4 sta verjetno domače, lokalne izdelave, narejena iz grobe lončenine in okrašena z metličenim ornamentom. Podobne poznamo z grobišč npr. v Emoni vse od zgodnjega 1. stoletja naprej. 
     V grobu 5 je bil najden kantaros (št. 38) s presegajočima ročajema, edini doslej znan primerek tovrstnega posodja v Sloveniji. Vanj je vglajen cikcakasti okras. Taki kantarosi so značilni za poznolatenski čas (120 pr. Kr. – 0) v Podonavju, kjer jih izdelujejo Skordiski. V Mengeš je bržkone prišel s posredovanjem trgovcev. Tudi grob 5 je verjetno že zgodnjerimski, na kar kažeta dva ročaja, ki sta pripadala steklenemu vrču. 
     V sondi 1 (sl. 24: Mengeš, sonda 1 na Gobavici (foto Primož Pavlin)) na Gobavici (1998) najdeni odlomki poznolatenske lončenine, železni prstan z gemo (št. 41), sponka (št. 40) in zgodnjerimski okov (št. 39), ki pripada konjski opremi, kakršno so uporabljali vojaki v rimskih pomožnih četah v 1. st. po Kr., govorijo v prid tezi, da življenje v gobaviški naselbini ni povsem zamrlo in da so njeni prebivalci “pričakali” še prihod rimske vojske. 
    Slika 24
     Glede na skromne podatke, s katerimi danes razpolagamo, lahko sklepamo, da je naselbina na Gobavici živela vsaj 300–400 let (od konca 9./8. st. do konca 5. st. pr. Kr.), morda celo dlje (že od 12./10. stoletja pr. Kr.). Vrh njene poselitve je v starejši železni dobi. Glede na najdbe iz leta 1998 pa sklepamo, da je obstajala vsaj še v 1. stoletju pr. Kr. Ko je rimska uprava dokončno vzpostavila nadzor nad prometnimi potmi po vsem Mengeškem polju, se je življenje z Gobavice preselilo na njeno južno podnožje in že v prvem stoletju po Kr. je zrasla tu obsežna zidana naselbina (območje osnovne šole) z metalurško delavnico na kraju, kjer je danes športna dvorana Fit Top. 

     Janja Železnikar