Mlajša kamena doba - neolitik in
bakrena doba - eneolitik



 
 
 
 

     Šele ob koncu 5. tisočletja pr. Kr., so po dosedanjem védenju in poznavanju arheoloških najdb, obstajale tri višinske naselbine, ki so bile naravno zavarovane z dveh ali celo treh strani: riški grad, Homec (sl. 8: Homški hrib (foto France Stele)) in naselbina nad Spodnjim Dobenom. Odkritelji so bili prizadevni ljubiteljski arheologi Miran Bremšak, Franci Stele in Tone Cevc, etnolog po poklicu. Četrto višinsko naselbino bi verjetno našli v Šumberku pri Domžalah (karta 2), kjer je bila najdena kamena kladivasta sekira iz serpentina. Pri lomljenju kamna v tamkajšnjem kamnolomu pa so v ilovnatem podoru naleteli na kremenčevo strgalo, dva kosa terilnih kamnov za žrmlje in živalske zobe.
Karta 2
Slika 8
     Leta 1997 so arheologi z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani odkrili pri izkopavanju v Dragomlju naselbinske strukture in najdbe iz obdobja 4800–3800 pr. Kr. (glej P. Turk, Dragomelj, 22–23). Najdišče je pomembno, ker gre za prvo nižinsko naselbino na tem območju. Zaradi bližine Pšate lahko domnevamo, da je ležala ob potoku – mogoče na kakšnem jezičastem pomolu, ki ga je ustvaril v pradavnini. To je seveda zgolj domneva in prihodnje raziskave na tem obetavnem najdišču jo morajo še potrditi ali ovreči. Analogije, če naštejemo Pusti Gradec in Moverno vas v Beli krajini ter Drulovko pri Kranju itd., to domnevo vsekakor izkazujejo za upravičeno. 
     Izhajajoč iz materialnih ostankov, so bile vse štiri naselbine kratkotrajne in so živele nekako ob koncu 5. tisočletja pr. Kr., okvirno med letoma 4300 in 3700 pr. Kr. Med najdbami je treba poudariti glinene zajemalke s prav posebno lepimi primerki s Kriškega gradu (št. 11, 12), odlomke lončenine, ki je včasih okrašena z žlebljenimi linijami, s Homškega hriba (št. 9, 10), najde se tudi rdeče pobarvano posodje. 
     Kamnito orodje je zastopano s terilnimi kamni s Homca (št. 15) in iz kamnoloma Šumberk pri Domžalah. Z njimi so delali moko, torej so se takratni prebivalci preživljali tudi s poljedelstvom. Najdbe puščičnih in suličnih osti (št. 5) pa kažejo na lov, s katerim so si popestrili prehrano in priskrbeli topla oblačila za zimo (sl. 9: Poskus rekonstrukcije življenja v eneolitski naselbini (risba Marjan Gabrilo)). 
Slika 9
Glavna dejavnost takratnih prebivalcev je bilo poljedelstvo. Pri poljskih delih so uporabljali srpe. Navadno so bili izdelani iz koščenega ali lesenega držaja, v katerega so vstavili majhno kameno orodje. V ročnih mlinih – žrmljah – so s terilnimi kamni drobili žito v moko. Poleg poljedelstva je imela pomembno vlogo v njihovem življenju živinoreja. Med živalmi, ki so bile v tistem času že udomačene sta svinja in pes. Takratni prebivalci so bili še vedno tudi lovci. Uplenjene živali so jim bile hrana, njihovo krzno pa toplo oblačilo. Kamene puščične osti nam pričajo, da so lovili divjad tudi z lokom. Ukvarjali so se že z metalurgijo. Pri predelavi in taljenju so bakrovo rudo z velikimi zajemalkami ulivali v kalupe.

     V eneolitsko obdobje spadajo tudi kamene sekire, najdene v Dragomlju, Trzinu (št. 14) in Šumberku pri Domžalah ter na neznanih lokacijah (karta 2) v okolici Mengša (št. 13). Ploščate in kladivaste kamene sekire se pojavljajo že na neolitskih najdiščih s trajanjem do bronaste dobe. Analize kladivastih sekir z Ljubljanskega barja so pokazale, da so jih uporabljali pri vsakodnevnih opravilih, za sečnjo lesa, le en primerek naj bi bil t. i. bojna sekira. Zanimiva je tudi naslednja teorija o kamenih sekirah in drugem težkem kamenem orodju, namreč da so sekire, dleta in kladiva uporabljali za kopanje rude s kovinskimi minerali in za dejavnosti, ki so bile s tem delom povezane. 

     Anton Velušček