MENGEŠKO POLJE



 
 

     Geografsko je Mengeško polje sestavni del Kamniškobistriške ravni in pripada severovzhodnemu obrobju Ljubljanske kotline. 
V geološki preteklosti sta na preoblikovanje tega dela Ljubljanske kotline vplivala dva dejavnika. Svet južno od črte Smlednik–Mengeš–Homec je s svojo erozijsko silo izoblikovala Kamniška Bistrica s pritoki, severno od te črte pa je kotlina nastala z ugrezanjem tal. Morfoloških razlik na površju ni več zaznati, ker so tektonsko udorino na severu in erozijsko dolino na jugu preplavili pleistocenski in holocenski nanosi treh rek in njihovih pritokov, tako pa ustvarili široko ravninsko polje. Geografi ga imenujejo Mengeško polje; na jugovzhodnem delu pa se po večjih naseljih imenuje tudi Domžalsko in Ihansko polje (sl. 1: Mengeško polje z Gobavice (foto Peter Škrlep)). 
Slika 1
     Zahodno območje med Mengšem, Križem in Suhadolami je iz aluvialnega proda, ki ga je nanesla Pšata in vode s Tunjiškega gričevja. Debeli prodni nanosi so vidni zlasti od Dragomlja do Homca in ob Radomlji proti Šentvidu. Nižinski svet zahodno od ceste med Mengšem in Trzinom sestavljajo glina, peščena glina in deloma peščeni prod, ki se je z erozijo nalagal iz obrobnega gričevja. O preoblikovanju območja v ledeni dobi pričajo prodnate terase, ki so najbolj izrazite predvsem od Trzina do Stranj. 
     Na ravninskem svetu se je po preperevanju geološke osnove razvila močno rodovitna prst, primerna za kmetijsko in gospodarsko izrabo. Ob spodnjem toku Pšate, Bistrice in Rače je zaradi glinastih nasipov nastalo obsežno barje in ponekod celo močvirje. 
     Na zahodnem delu obravnavanega prostora se nad ravnino dvigajo vrhovi iz karbonskih kamnin, ki so sestavni del pogreznjenih vrhov litijske in trojanske antiklinale. V terciarju so bili to otočki sredi morja (Rašica, Koseški hrib, Homec). Trojanska antiklinala se nadaljuje v Homcu, litijska pa v Ajdovščini pri Dolu ter poteka naprej proti Podgorici in v gričevje Straškega hriba od Črnuč do Rašice. Na karbonski podlagi leži rdečkasti permski peščenjak, na njem pa werffenski skrilavci. Višji deli so iz školjčnih apnencev in dolomita (gričevje nad Repnjami, Koseški hrib, Gobavica). 
Slika 2
     Ravninski svet Mengeškega polja je lahko prehoden. Prek njega je že v prazgodovini tekla prometna žila, ki je povezovala vzhod in zahod – obdonavske dežele z Italijo – in jug s severom. Glavna prometna os Trst – Ljubljana – Trojane – Celje in naprej proti vzhodu je še danes ključna transverzala prek slovenskega ozemlja. Od nje so se že v prazgodovini odcepili večji cestni kraki. Eden je prek Mengeškega polja in Kamnika (sl. 2: Kamniške Alpe, pogled z Gobavice (foto Peter Škrlep)) vodil v Tuhinjsko dolino in Gornji Grad, po dolini Save so prebivalci Mengeškega polja lahko potovali na jugovzhod v Zasavje in na Dolenjsko ali pa na Gorenjsko in od tam na Primorsko. Arheološke najdbe, ki pričajo o prazgodovinski poselitvi na gričevnatem obrobju Mengeškega polja, potrjujejo, da je tod potekal živahen promet. 

     Janja Železnikar