Na južnem robu območja, ki ga predstavlja razstava, sodelavci Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete izvajajmo obširne raziskave na novoodkritem najdišču Dragomelj. Vzhodno od vasi je bila prazgodovinska naselbina, na njene ostanke pa smo naleteli ob površinskih arheoloških pregledih na trasi prihodnje avtoceste ŠentjakobBlagovica. Raziskave se bodo končale predvidoma v letu 1999, tako da so tukaj predstavljeni rezultati le začasni. Gre za nižinsko najdišče, v katerem so zastopani naselbinski ostanki iz različnih obdobij: s konca neolitika in začetka eneolitika, iz pozne bronaste dobe in pozne antike zgodnjega srednjega veka. Arheologi se torej na najdišču v Dragomlju seznanjamo s poselitvijo, ki je mnogo bolj raznovrstna od tiste, kakršno smo poznali doslej. Menimo namreč, da podoba prazgodovinskih vaških naselij v ravnini brez jasno razvidnih obrambnih struktur, kakršno nam kažejo dragomeljske najdbe, ni izjemna, temveč da nam bo uspelo odkriti še številna podobna naselja od Ljubljanskega polja prek Kamniškobistriške ravni do osrednjih gorenjskih ravnin. Ugotavljanje in dokumentiranje arheoloških najdišč ima sicer v zgodovini arheološke stroke dolgo tradicijo, vendar je res, da je bilo terensko delo pretežno osredotočeno na raziskovanje jasno razpoznavnih najdišč, kakršna so gradišča z dobro vidnimi utrdbenimi okopi ali grobne gomile. Pri dragomeljski naselbini pa se je pokazalo, da je lahko pet neznačilnih prazgodovinskih keramičnih črepinj, ki so jih arheologi našli pri obhodu na sveže zoranih njivah, le vrh ledene gore, ki skriva pod seboj izredno bogato najdišče. Najstarejše sledove človekove naselitve v Dragomlju (karta 2) uvrščamo na konec mlajše kamene dobe oziroma v zgodnji eneolitik. Na razmeroma majhni raziskani površini so se dobro ohranili sledovi hiše, zamejene z delno ohranjenimi luknjami za kole, iz katerih je bilo zgrajeno njeno ostenje. Izredno številni so bili ostanki prostoročno izdelanih keramičnih posod loncev, skled, vrčev, zajemalk (št. 8), in kamenega orodja kremenih strgal, klin, puščic (št. 6) in glajenih kamenih sekir (št. 7). Oblike in okras na keramičnem posodju povezuje naše najdišče po eni strani z najstarejšimi kolišči na Ljubljanskem barju, kakršno je ob Resnikovem prekopu, po drugi strani pa z gorenjsko naselbino Drulovko pri Kranju. V širšem smislu lahko zunaj Slovenije potegnemo stilno in časovno najustreznejšo vzporednico našim najdbam z najdišči lengyelske kulture na Madžarskem in v Spodnji Avstriji. Ta so z novejšim naravoslovnim datiranjem uvrščena v razpon 5. tisočletja in prehoda v 4. tis. pr. Kr. (približno 48003800 pr. Kr.). Gre za čas, v katerega glede na naše današnje poznavanje prazgodovinske poselitve umeščamo najstarejšo stalno naselitev gorenjskih ravnin tisto naselitev, med katero so se tedanji prebivalci že okoriščali s tehnološkimi in pridelovalnimi novostmi (lončarstvo, poljedelstvo in živinoreja). Peto tisočletje pr. Kr. je torej čas, v katerem si ob danes sicer osamljenih ostankih neolitske oziroma eneolitske naselbine iz Dragomlja vendarle smemo predstavljati, da so podobne majhne vaške skupnosti poseljevale celotno področje ravninske Gorenjske in seveda tudi mengeško okolico. Odkritje, ki kar najbolj atraktivno priča o bronasti dobi v dragomeljski naselbini, sodi že v leto 1995. Poleti tega leta so namreč domačini pri oranju njiv naleteli na osem bakrenih in bronastih surovcev in ingotov ostankov depoja kovinskih predmetov; ob zaščitnem izkopavanju v septembru 1995 se je izkazalo, da je bil zakopan v naselbini iz pozne bronaste dobe (sl. 10: Odkritje zakladnih najdb v Dragomlju leta 1995 (foto Peter Turk)). Uspelo nam je ugotoviti natančno lego in sestavo dveh depojev (št. 20), ki sta bila zakopana v medsebojni oddaljenosti 7 metrov. Po sestavi in obsegu se zelo razlikujeta: V prvem depoju so bakreni in bronasti polizdelki v skupni teži dobrih 80 kg, in sicer 10 pretežno razlomljenih dvojnokoničnih ingotov in 38 pretežno v celoti ohranjenih bakrenih surovcev t. i. planokonveksne oblike. Bronastodobni livarji so ulivali ingote v enodelne kalupe, najverjetneje pa so bili namenjeni transportu in za izmenjalno sredstvo tedanjega časa. Podobne predmete srečujemo v številnih depojih 11. in 10. stoletja pr. Kr. na širšem območju severnega obrobja Jadranskega morja (zahodna Slovenija, Furlanija, Padska nižina), pa tudi v Slavoniji, v osrednjem delu Apeninskega polotoka in v zahodnih Alpah. Bakreni surovci so po drugi strani primarni proizvod taljenja bakrene rude v talilnih pečeh in so pogost inventar poznobronastodobnih depojev v vsej srednji in zahodni, pa tudi južni Evropi. Slika 10Slika 11 Drugi depo v celoti sestavljajo močno razlomljeni bronasti predmeti, v njem pa so zastopani predvsem končni proizvodi bronaste metalurgije: odlomki uhatih in plavutastih sekir, ter rezilnih delov sekir, 2 odlomka pločevine, 25 odlomkov ploščatih ingotov, 2 odlomka bakrenih surovcev in 10 odlomkov amorfnega brona. Skupna teža 57 predmetov iz drugega depoja je 2,7 kg. Glede primerjav so posebno pomenljive uhate sekire, ki so bodisi kot posamične bodisi kot depojske najdbe najpogostejše na Apeninskem polotoku in na Siciliji med 11. in 7. st. pr. Kr. Prav tako je pomenljivo, da se v zadnjih letih množijo nova odkritja takih sekir na Notranjskem in Gorenjskem, v Mengšu (glej P. Turk, Starejša železna doba, 1314) in v Kranju. Za razumevanje razlogov za zakop obeh depojev iz Dragomlja je pomembno, da sestavljajo prvega samo bakreni in bronasti polizdelki, drugega pa pretežno (in v nekaj primerih očitno namerno) močno razlomljeni končni proizvodi. Prav tako je zanimivo, da so bili številni delci amorfnega brona iz drugega depoja v ognju raztopljeni do nerazpoznavne oblike. Menimo torej, da sta dragomeljska depoja zaradi svoje izključujoče sestave, pa tudi medsebojne bližine funkcionalno povezana: skupaj nakazujeta sledove metalurške, natančneje livarske dejavnosti prebivalcev tedanje naselbine. Predmeti iz prvega depoja so primarna surovina za ulivanje končnih bronastih izdelkov, drugi depo pa je iz ostankov slabo ulitih in poškodovanih predmetov, ki so bili kar najbolj razlomljeni in torej namenjeni lažjemu ponovnemu ulivanju. Depoja sta torej pričevalca tezavriranja in predelave kovinskih predmetov ter sta zaradi svojega obsega in povezav, ki jih nakazujejo njuni predmeti, očiten odsev širokih izmenjalnih stikov med našim prostorom in oddaljenimi regijami, med katerimi prednjačita severna in osrednja Italija. Slika 12Slika 13 Naselbino, ki ji depoja pripadata, smo obširneje raziskovali med zaščitnim izkopavanjem v letu 1997. Površinske najdbe in ostanki hiš nakazujejo, da je naselbina iz pozne bronaste dobe. Razprostirala se je na površini najmanj dveh hektarov (sl. 11: Pogled na južni del poznobronastodobne naselbine v Dragomlju leta 1997 (foto Dimitris Nikolaou)). Podobno kot pri neo- in eneolitski naselbini nam tudi pri poznobronastodobni ni uspelo ugotoviti kakršnih koli obrambnih jarkov ali nasipov in tako sklepamo, da gre za t. i. odprto vaško naselje. Poleg številnih lukenj za kole, ki so sestavljali leseno ogrodje ostenja z glino ometanih hiš (sl. 12: Luknja za nosilno konstrukcijo dragomeljske hiše iz pozne bronaste dobe (foto Dimitris Nikolaou)) in gospodarskih poslopij, so pogoste tudi t. i. odpadne in shrambne jame (sl. 13: Shrambna jama z ostanki posode (pitosa) iz Dragomlja (foto Dimitris Nikolaou)); v njih so se ohranili predmeti, ki kažejo na vsakdanje dejavnosti tedanjih prebivalcev: keramično posodje, ki je po velikosti in kakovosti izdelave izredno raznoliko (trebušasti in bikonični lonci ter velike shrambne posode pitosi, vrči, sklede in latvice), glineni svitki podstavki za posodje, ostanki hišnega lepa glinenega ometa hiš, kamnite žrmlje ročni mlini, itd. (sl. 14: Poskus rekonstrukcije življenja v poznobronastodobni naselbini (risba Janez Škrlep), sl. 15: Poskus prikaza utrinkov iz vsakdanjika v pozni bronasti dobi (risba Janez Škrlep)). Slika 14 V Dragomlju odkriti depoji bronastih predmetov kažejo na to, da so se takratni prebivalci poleg poljedelstva in živinoreje ukvarjali tudi s predelavo kovinskih predmetov. Živeli so v lesenih hišah, ometanih z ilovico. Slika 15 V prazgodovini so lončenino za vsakdanjo rabo izdelovali sami, prostoročno. V gozdu so lovili divjad, nabirali gozdne sadeže, pridobivali pa so tudi les za kurjavo in gradbeni material. V bronasti dobi so za sečnjo uporabljali že bronaste sekire (povzeto po predlogah akad. slikarja Igorja Reharja, narejenih za razstavo Bronasta doba na Slovenskem, 1987, hrani NMS). Primerjave, ki jih s sočasnimi naselbinami in grobišči nakazuje keramični inventar, pa tudi določitev časa s t. i. radiokarbonsko metodo kažejo, da je naselbina živela nekako med 12. in 10. st. pr. Kr. Podatki, ki jih o naselbini in življenju v njej pridobimo z izkopavanjem, nam običajno ne dajo odgovorov na vprašanja o razlogih za njeno opustitev. Eden možnih odgovorov je, da je bila neo- eneolitska ter bronastodobna dragomeljska naselbina postavljena prav ob vodnih tokovih potokih; za te s terenskimi raziskavami ugotavljamo, da so suha vodna korita s peščenimi in prodnimi sedimenti, ki so ponekod ohranjeni tudi na zelo širokih površinah. Mogoče si smemo konec poselitve na raziskanih predelih razložiti s poplavami, ki so povzročile popolno opustitev naselbine, lahko pa le premik na neki bližnji, nam še neznan kraj. Peter Turk |
|