   
|
|
|
| Dragi sobratje duhovniki, spoštovani predstavniki kulturnega in političnega življenja, dragi bratje in sestre! Mengeš se spominja danes svojega velikega sina Franca Jelovška, ki se je rodil natančno pred tristo leti tukaj v vašem kraju. To je ena najpomembnejših osebnosti 18. stoletja na Slovenskem. Delo, ki nam ga zapušča, kljub temu, da je bilo marsikaj v stoletjih uničeno, delo, ki nam ga zapušča, je ogromno: 36 poslikav cerkva, kapel, gradov, kot na primer v Komendi, Sladki Gori, Grobljah, Skaručni, Lescah in mnogih drugih krajih po Sloveniji. Njegov oče Andrej je bil 42 let organist, učitelj in cerkovnik v Mengšu. Če hočemo razumeti umetnost, lepoto umetniškega dela Franca Jelovška, moramo poudariti, da je bil to človek vere in da je svet iz katerega je ustvarjal, svet vere. V svoji oporoki je zapisal: "Svojo ubogo dušo izročam vsemogočnemu Bogu, da jo sprejme v večno blaženost." In za pokoj svoje duše je določil naj se bere 20 svetih maš. Kako razumemo delo, umetniško zapuščino Franca Jelovška. Takole berem nekje: "Iz njegovega dela lahko razberemo duhovno in materialno kulturo baročnega časa, ter življenjski utrip podeželja in mesta". V resnici je treba gledati stvari nekoliko globlje. Umetniška dela, ki nam jih je zapustil, ali ki so jih zapustili drugi kristjani, so najprej izraz vere in upanja iz katerih kristjan živi. In kot taka imajo ta dela v sebi neko sporočilo, sporočilo, ki presega stoletja in se izraža v vedno aktualni, vedno razumljivi govorici. Tako še danes razumemo Jelovška. "Krščanska umetnost izraža resnico o Bogu in o človeku", kot pravi veliki švicarski teolog Hans Urs von Balthasar. Velika umetnost je krščanska. O tem ni dvoma. In ta umetnost nas uvaja v svet vere. Ob tej umetnosti se moramo vprašati kje je njen vir, iz kakšnega notranjega sveta izhaja, kakšen svet vere in upanja nam predstavlja. Tu ne gre za danosti tega sveta. Tudi za danosti tega sveta, marveč v prvi vrsti za božjo resnico, ki odgovarja na človekova pričakovanja. Tako je krščanska umetnost uvajanje v vero, če jo znamo gledati. Je spoznavanje večne resnice o Bogu, o zgodovini odrešenja, o skrivnosti Cerkve, o pričevanju mučencev in svetnikov. Že dolgo razlagajo umetnost, krščansko umetnost, iz nekakšnega materialističnega ali ateističnega izhodišča. Kdor jo tako razlaga, kdor jo tako vidi, gre mimo bistvenega, ne dojame sporočilo umetniškega dela in zato so take razlage velikokrat površne, zgrešene, v bistvu prazne. V evangeliju sv. Mateja beremo: "Svetilka telesa je oko. Če je tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko zatemnjeno, bo temačno tudi vse tvoje telo". Zato danes, ob 300 letnici rojstva Franceta Jelovška pomislimo na to: Ali je naše oko čisto? Ali znamo gledati svet lepote? Ali znamo gledati lepoto v naravi? Ali znamo gledati lepoto, ki so nam jo zapustili največji geniji krščanstva? Očistiti moramo naš pogled. Očistiti moramo naše srce. In potem nam bo vsa ta lepota spregovorila s svojo sijajno besedo. In dojeli bomo vir inspiracije. Razumeli bomo iz kakšnega duhovnega izkustva se je porajala umetnost Franceta Jelovška in drugih naših umetnikov. In razodel se nam bo čudoviti svet vere. Bratje in sestre! Umetnost je vselej spomin na Boga in na njegovo slavo, na njegovo lepoto in lepota tega sveta je samo odsev te večne, neminljive lepote, ki je v Bogu. Umetnost je tudi slutnja, slutnja novega neba in nove zemlje. In zato umetnost ohranja v nas spomin in slutnjo na Boga. Kako bi mogel naš narod, ki živi sredi tolike lepote, sad človeškega genija, ki se je navdihoval ob krščanski skrivnosti, kako bi mogel ta narod živeti v brezbrižnosti do skrivnosti, ki jo ta umetnost tako sijajno izraža? Kako bi mogel biti dolgo neobčutljiv za čudoviti svet vere? Kako bi mogel ta narod pozabiti na Boga?! Nemogoče. Amen. |
|
|