   
|
|
|
| Spoštovani gospod predsednik SAZU akademik dr. France Bernik, spoštovani gospod nadškof in metropolit dr. Franc Rode, spoštovani gospodje ministri, cenjeni visoki gostje, predrage gospe in gospodje. V veliko čast si štejem, da ste me povabili k nagovoru ob slavnostnem dogodku, k odkritju spomenika velikemu človeku, umetniku in vplivni osebi na kulturno in umetniškem dogajanju 18. stoletja na Slovenskem Francu Jelovšku, rojenemu pred 300 leti v Mengšu. Kultura, umetnost in znanost so sestre, ki so oblikovale in ohranile duha slovenskega rodu skozi stoletja. Mengeški rojak umetnik, baročni slikar, freskant in iluzionist Franc Jelovšek je poznal in častil vse tri. V njegovih poslikavah kapel, cerkva in gradov se je že pred skoraj tremi stoletji prepletala za tiste čase tako sodobna in svetovljanska Evropa kot si jo danes želimo imeti pri nas. V Jelovškovih delih se zrcalijo italijansko sonce, avstrijska baročnost in bavarska radoživost. Vendar tisto zaradi česar nam je drag, zaradi česar ga spoštujemo in občudujemo, niso srednjeevropske ali sredozemske podobnosti, ampak njegova veščina, njegova kultura in njegov duh, ki so srednjeevropski dediščini vnesli povsem jasno razvidno domačo slovensko kulturo in tradicijo, ki je zrasla in se ohranila predvsem na podeželju. Slovenski način življenja, naša kulturna in intelektualna dediščina, ki se je včasih sodobniki zaradi nerazumljivih vzrokov celo sramujemo, mu je bila vodilo in navdih pri njegovih delih. V občudovanju duhovnih širin, razvidnih v njegovem iluzionističnem načinu dela pa se poleg globine duhovnosti zrcalita hkrati tudi igrivost in lahkotnost, dve lastnosti, ki sta, žal, vse preveč tuji sodobnemu načinu življenja, noremu hitenju današnjega časa in stremljenju k učinkovitosti kot edinemu merilu uspešnosti. Kdor je kdaj v tišini molitve zrl v katerokoli njegovih številnih poslikav slovenskih cerkev ali kapel, bo razumel pomirjajoč in univerzalen vpliv njegovega dela. Poleg lepote njegovih pozno-baročnih poslikav nam je mojster Jelovšek zapustil tudi sporočilo, da umetnost, kultura in znanje niso zgolj tehnika in sledenje sodobnim smerem, ampak tudi osebno sporočilo zanamcem, sporočilo duhovnosti časa v katerem je bilo ustvarjeno. Svet se seveda spreminja, zahteve sodobnega človeka so drugačne kot so bile pred 300 leti. Jasno je, da ne moremo ustaviti kolesa časa, toda spomin na modrost in sporočila generacij, ki so pred nami stoletja ustvarjale slovensko zgodovino, slovensko kulturo in z njo slovenskega človeka, moramo spoštovati in prav nič nam ne more škoditi, če se od njih tudi kaj naučimo! Dovolite mi, da vam čestitam k temu velikemu in pomembnemu dogodku, ki smo mu danes priča. Ta spomenik Francu Jelovšku, ki ga danes odkrivamo, bo vsekakor pripomogel k temu, da spomin na tega velikega človeka ne bo zbledel. Vsi skupaj smo lahko ponosni nanj, še posebno pa vi predrage prebivalke in prebivalci Mengša. |
|
|