ALEKSANDR VILKO ŠEVCŮ
Portret lutkarja


Lutkovni oder
 
Aleksandr Vilko Ševců
Aleksandr Vilko Ševců
Smrtko
Gospodinja
    Slovenski in češki narod so skozi stoletja spajale bogate kulturne vezi in vzajemno umetniško oplajanje. Najkakovostnejši razcvet kulturnih povezovanj se je začel ob koncu 19. stoletja. Janez Šubic, Jože Plečnik, Zvonimir Rogoz, Rudolf Inneman, Ita Rina, František Čap so samo nekatera imena, ki so povezovala po eni strani tako podobna, po drugi pa diametralno nasprotna naroda. 
    Med velikimi imeni češko-slovenskega umetniškega prepletanja so se našli posamezniki, ki so na videz skromno, a včasih usodno zaznamovali neko kulturno okolje. Aleksandr Vilko Ševcu, rojen leta 1893 v Kosmonosih na Češkem, je eden od njih. V Kranju je ustanovil marionetni oder in tako postavil temelje tamkajšnje lutkarske tradicije, ki se razvija še danes. V Slovenijo je prišel leta 1927, kot tekstilni tehnik v kranjski tovarni Jugočeška. Že leta 1931 je imel lastno lutkovno gledališče v hotelu Jelen, pod okriljem češkega združenja Češka beseda. Vse do druge svetovne vojne je prikazoval lutkovne igrice v češkem in slovenskem jeziku. Od leta 1931 do 1941 je uprizoril slovenske igrice: Gašperček in čarovnica, Gašperček, dvorni zdravnik, Gluhi kralj, Gašperček in Janezek kot sokola, Čarobna skrinjica in druge. Bogato ustvarjalno obdobje je leta 1941 pretrgala vojna in internacija družine Ševcu v Srbijo. Izčrpan se je Vilko 1945. leta vrnil v Kranj. Kljub bolezni in novi politični ureditvi Jugoslavije je vztrajal in leta 1948 pri Ljudski prosveti Primskovo pri Kranju ustanovil lutkovni oder. Glavni hit tega novega gledališča sta bili igrici Sneguljčica in Janezek gre na Triglav. 
    Večina Ševcujevih besedil so bili prevodi čeških avtorjev. Ohranila sta se samo dva, za katera lahko trdimo, da sta izvirna: Miha Junak in Gašperčkov srečni dan. 
    V Kranju je uveljavil posebno tehnologijo izdelave lutk in tradicionalne češke lutke na žici. Namesto zapletenih rezljanih glav je izdeloval kaširane. Ševcujeva tehnologija je bila preprostejša in uporabnejša za ljubiteljske lutkarje, zato se je ohranila tudi po njegovi smrti, leta 1949, in ostala v uporabi vse do začetka 60. let. 
    Pričujoči dokumenti in razstavni predmeti so samo delček tistega, kar je ostalo od Ševcujevih lutk. Zaradi malomarnosti in brezbrižnosti članov Kulturnega doma Primskovo so se odri in lutke, ki so se ohranili vse do spomladi 1995. leta, znašli na smetišču. 
    Skromna razstava kljub vsemu izžareva širino Ševcujevega duha, sposobnost ustvarjati v drugačnem kulturnem okolju ali ga celo usodno zaznamovati. 
    Posebej se zahvaljujem hčerki Vilka Ševcuja gospe Heli Jenko in Cvetu Severju za ljubeznivost, da sta posodila eksponate. 

    mag. Uroš Trefalt


PODATKI O RAZSTAVI

Odprta je bila od 6. 12. do 22. 12. 1996 v Galeriji mežnariji. 

Razstava je bila postavljena v sodelovanju s Kulturnim društvom Franca Jelovška Mengeš

ORGANIZACIJA RAZSTAVE: direktor Muzeja Mengeš Janez Škrlep ter konzul in kulturni ataše Veleposlaništva Češke republike Tomáš Vostrý. 

STROKOVNI VODJA: mag. Uroš Trefalt. 

STROKOVNI SVETOVALEC: dr. Martin Halata. 

OBLIKOVANJE: Miha Skok, Peter Škrlep, Viljem-Marjan Hribar. 

Razstavo so omogočili: Veleposlaništvo Češke republike, Župnišče Mengeš, Občina Mengeš, Tesarstvo Kosec.