;%20newWindow.focus())
;%20newWindow.focus())
;%20newWindow.focus())
;%20newWindow.focus())
;%20newWindow.focus())
|
Kdo od Slovencev ne pozna Zvitorepca, Lakotnnka, Trdonje, medvedka Neewe, Ostrostrelca, Stezosledca, Zadnjega Mohikanca in ostalih junakov števnnih stripov in slikanic? Pa nagajive zajčke s televizijskega Cikcaka, Reklame za Merkator štacuno, Viki kremo, Čunga Lunga, Jelovico in drugih zgodbic? Avtor teh ljudskih stvaritev je Miki Muster, brez dvoma eden Najboljših ustvarjalcev in risarjev slikanic in stripov ter filmskih risank v slovenskem in evropskem merilu. Naš najboljši avtor stripov in animiranih filmov je miren, zbran človek, zadržanega in prijetnega vedenja, urejene zunanjosti, ljubezniv sogovornik, ki so mu puhle besede tuje, ki je stvaren in ravno prav zgovoren. Nasmešek se mu poredko prikrade na lica, a kadar se, je blag, nevsiljiv, prijeten. Tak je Miki Muster. Rodil se je 22. novembra 1925. leta v Murski Soboti. Zgodnje otroštvo je preživel v Krmelju, kjer je njegov oče služboval kot prvi zdravnik v rudarski bolnišnici. Tu je končal prvi razred osnovne šole, dokončal pa v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisal na Likovno akademijo v Ljubljani, kjer je doštudiral kiparstvo. Že v študentskih letih se je začel resneje ukvarjati s stripom, za risani film pa se je navdušil že kot otrok. "Spominjam se; živeli smo še v Krmelju, bil sem star morda kakih sedem let, ko smo šli v Ljubljano v kino. Predfilm je bila risanka - nekakšni hudički so kurili ogenj in skakali okoli njega. To je bilo moje prvo srečanje z animiranim filmom in to mi je ostalo v večnem spominu," se spominja Muster. Ko je Muster začel risati, so pri nas poznali le Disneya. Muster ga je spoznal že kot otrok. Nekoč si je ogledal njegovo risanko in po tem so bile vse njegove misli združene le v to, kako bi sam napravil nekaj podobnega. Sam o tem pripoveduje takole: "Mislim, da je bilo to 1938. leta, ko še nisem bi star trinajst let. V Ljubljani so vrteli celovečerni film Sneguljčica in sedem škratov. Bil sem zastrupljen. Sanjaril sem samo še o tem, da bi tudi jaz ustvarjal risane filme. Vsak košček papirja, vsi robovi šolskih zvezkov so bili porisani s škrati." Tako je spoznal Disneyev stil in ga kmalu obvladal. Vendar ga Muster ni kopiral, prevzel je le njegovo gledanje na figuro. Sam o tem razmišlja takole: "Čar Disneyevih figur je v tem, da ni vzel človeka. Počlovečil je predmete in živali ter jim dal privlačno obliko. Zato so bolj priljubljene kot realistične človeške figure, kljub temu, da so risane. Živalim je dal človeški karakter, vsakemu je poiskal ustrezno žival, ki predstavlja določen tip človeka. Človek se lažje istoveti z živaljo. To vemo že iz otroških let." Mustrova risba je z leti dozorevala in se spreminjala. Karakter njegovih junakov se je oblikoval in dobival nove poteze. Diplomiral je iz kiparstva, a vendar ga je vseskozi zanimal strip. Vedno si je želel študirati risani film, pa za to ni imel možnosti. Najbližje risanemu filmu je bilo kiparstvo. Za risani film je treba imeti občutek za tretjo dimenzijo, kiparstvo pa je študij giba. Pri filmu je treba upoštevati tri dimenzije: figura se obrača tako, da je obdelana z vseh strani. "Tudi med študijem kiparstva mu misel na risani film ni dala miru. Ker ni bilo nobene tovrstne literature, niti se takrat v Evropi še nihče ni ukvarjal s tem, ni bilo nikogar, ki bi mi lahko svetoval ali kaj pokazal. Zato sem se lotil eksperimentiranja na svojo roko. Leta in leta trdega dela so bila potrebna, da sem prišel do prvih rezultatov. Vse sem moral odkriti sam, pa tudi materialov takrat ni bilo, saj včasih še papirja nismo imeli." Sčasoma si je pridobil tudi jasno prepoznavnost. Pri svojem ustvarjanju je pero zamenjal s čopičem, s čimer si je pridobil fleksibilnost in pri stripu potrebno mehkobo. Vsakdo, ki je videl njegovo risbo, strip ali slikanico, je takoj vedel - to je Miki Muster. Prvi lik, ki ga je Miki Muster obudil v življenje, je gotovo Zvitorepec. Dogodivščine Zvitorepca je risal in pisal neprekinjeno polnih petindvajset let. "Poskušal sem ustvariti slovenski strip. Iskal sem junaka iz naših pravljic. V njih je najbolj pogosta žival lisica zvitorepka, jaz pa sem jo spremenil v Iisjaka Zvitorepca, mojega junaka." Kasneje se temu junaku pridružila še Lakotnik in Trdonja. Ta nepozabna trojica postane središče vsega dogajanja v Mustrovih zgodbah, ki jih je preko štirideset. Obenem pa se je Miki Muster ukvarjal tudi z animirinim filmom. Ravno Zvitorepec je bil prvi junak, ki je s pomočjo njegovega svinčnika naredil dva tri korake in preskočil plot. Prvim poskusom so sledila tudi prva naročila za risane filme. Med prvimi je bilo podjetje Viba film iz Ljubljane, ki je naročilo več tridesetminutnih filmov. To so bili filmi Puščica, Zimska zgodba in Kurir Nejček. Od leta 1967 pa se je Muster popolnoma posvetil televizijskim risanim filmom. Tega pionirskega dela, ki je počasi prineslo tudi kakovost na visoki ravni, se Muster takole spominja: "Zvočne sinhronizacije takrat nismo poznali in smo govor, glasbo, šume oddajali kar v živo. V tonskem studiu smo se drenjali napovedovalec, jaz z magnetofonom in rekviziti, s katerimi sem ustvarjal šume in razne hrupe, pa še kdo. Risana reklama je bila kratka in včasih zlepljena iz več kot petdesetih končko filma. Imeli smo srečo, saj se na projekciji v živo film ni nikoli strgal. Bilo je veliko entuziazma, zagnanosti, veselja." Tako je v obdobju od leta 1967 do leta 1990 nastalo okoli 380 reklamnih spotov, med katerimi so bili najbolj popularni Cikcak zajčki, Šumi (bonboni visoki C), Mercator štacuna, Kolinska (Viki krema, Čunga lunga) Podravka (Medolino in juhe), Medex, Fructal dvojni A), Dana in Jelovica (Ne bo vam uspelo). Poleg tega pa je delal še za druge stalne naročnike, kot so bili Elan, Aero, Emo, Teramika in drugi. Želja po raziskovanju in ustvarjanju pravega risanega filma ga je pripeljala v tujino, kjer je leta 1973 kot svobodni umetnik pri Bavaria filmu v Münchnu začel animirati serijske filme. Ko je sredi sedemdesetih let srečal Guillrma Mordilla, humorista in karikaturista, je nastala serija štiristotih risanih filmov, v skupni dolžini tristo minut. Ta serija je imela izreden uspeh in so jo vrteli po vsem svetu, saj so Muster-Mordillove risanke odkupili televizijski studijii iz tridesetih držav. Prav tako se je uspešno lotil tudi filmov o Nicku Knatterhornu po istoimenskem stripu Manfreda Schmidta. Miki Muster je v Nemčiji ostal do leta 1990. V tem času je ustvaril okoli 600 minut risanega filma. Serija Mordillo (300 minut), serija enaindvajsetih filmov Oma bitte kommen (105 minut), serija o detektivu Nicku Knatterhornu (200 minut) in filmi o otroškem varčevanju (20minut) so sad ustvarjalnega, trdega in resnega dela. "Skupaj sem v tem času ustvaril za deset ur risanega filma, kar v povprečku znese sedem sekund dnevno. Vse sem delal sam. Od scenarijev, animacije, kopiranja in slikanja ozadij. Le barvali in snemali so drugi. Pri tem sem vsako leto zrisal še pet do deset reklamnih spotov za ljubljansko televizijo, risal pa sem tudi stripe za nemške naročnike." SIikanice, ki jih je Miki Muster zrisal po prirejenih zgodbah svetovnih avtorjev, delno tudi po originalnih zgodbah slovenskih pisateljev, eno pa je napisal tudi sam, so izhajale približno deset let kot podlistek v dnevnem časopisu Slovenski poročevalec od leta 1955 dalje. Nekaj jih je bilo pozneje tudi enkrat ali dvakrat ponatisnjenih v knjižni obliki. Ob vsem tem pa so seveda nastajale stripovske zgodbe, ki jih je Miki Muster napisal in narisal v obdobju od leta 1952 do leta 1973, ko je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca, pri časopisnem podjetju TT. Izhajale so v prvem povojnem ilustriranem slovenskem, tedniku PPP (Poletove podobe in pesmi), ki je začel izhajati Ieta 1952, in v časopisu TT (Tedenska tribuna). Razen petih zgodb so bile vse vsaj še enkrat ponatisnjene. Enkrat kot posamezne zgodbe v zvezkih, enkrat pa kot zbrana dela v osmih knjigah, ki so obsegale od 200 do 470 strani. Nekaj zgodb je v šestedesetih letih ponatisnil tržaški Novi list, nekaj mariborski Večer, nekaj pa Dolenjski list. Sedaj pa so v pripravi prevodi v več tujih jezikov. Najboljši in najplodovitejši slovenski avtor stripov in animiranih filmov Miki Muster za svoje delo ni prej veliko nagrad, ker se ni nikoli udeleževal posebnih "uradnih" sestankov združenj ilustratorjev in je bil ves čas samotni jezdec, ki je ustvarjal stran od drugih. Leta 1978 je jugoslovansko združenje Klub devete umetnosti ustanovilo nagrado Andrija za dosežke na področju stripa. Prvi jo je prejel Miki Muster za svoje življenjsko delo. Ob podelitvi so zapisali: "MIKI MUSTER kot doslej najbolj izraziti slovenski ustvarjalec grafične literature, kot avtor, ki je v disnejevski tradiciji karikaturističnega živalskega stripa ustvaril svojstvene kvalitetne dosežke zlasti v zgodnejšem obdobju, iz katerega vrsta stripov tako po risarski neoporečnosti kot po scenaristični obdelavi spada med temelje slovenskega in jugoslovanskega stripa in se hkrati uvršča med klasike evropske devete umetnosti." Danes Mustra odkrivamo z druge plati. Z razstavo naslovnic in filmskih animacij se je na tak način prvič predstavil februarja 1994 v OŠ v Kremlju. Junija istega leta pa se je predstavil s še nekaterimi avtorji slovenskega stripa v skupinski razstavi v Postojni. Čas, v katerem je Muster ustvarjal, ni bil naklonjen takim zvrstem umetnosti. Strip je veljal za slab produkt gnilega zahoda in za kičasto neumetnost, ki kvari mladino. Kljub temu je neizpodbitno dejstvo, da predstavlja njegov stripovski opus, ki se je zaokrožil z risanim filmom, neprecenljivo vrednost za slovenski strip. Če so mu na samem začetku njegovega ustvarjanja dejali slovenski Disney, danes lahko rečemo preprosto, to ni slovenski Disney, to je MIKI MUSTER. Rado Kostrevc |
