Izročilo jaslic na Slovenskem na svojstveni način odstira notranji svet naših prednikov. Jaslice, pri nas navzoče od 17. stoletja, so namreč postale pomemben del slovenske kulture. Sredi prejšnjega stoletja so se iz cerkva, samostanov in plemiških družin razširile v mestne in kmečke domove in preprosti ljudje so z izdelovanjem fguric in oblikovanjem pokrajine Jezusovo rojstvo približali svojemu okolju in času. Jaslice so zato spregovorile v jeziku tistega življenja, v katerem so nastajale, ljudski ustvarjalnosti pa so ponujale izredne možnosti. Nekje ob vstopu v 20. stoletje je svojevrstno jasličarsko središče nastalo v Mengšu, oziroma med preprostimi ljudmi v Malem Mengšu. To središče preseneča s številčnostjo ustvarjalcev in z izpovedno močjo oblikovanih jaslic, material, iz katerega so rezbarji najprej rezljali fgurice, pa na poseben način ohranja spomin na mengeško slamikarstvo: za poskusne fgure so namreč sprva uporabljali stare sadrene modele za slamnike, saj je bilo iz sadre lahko rezljati, šele nato so podobe prenesli v les, predvsem v lipo. Figurice iz sadre so bile ponekod neposredno v rabi. Največjo izraznost pa so mengeški rezbarji vendarle vdihnili lesu. V teh figurah, javnosti delno poznanih že iz razstave leta 1972, so za vedno zapisani predstavni svet in občutja mengeških rezbarjev - od začetnika, Vavretovega Franceta, do Antona Šuštarja - Gregčevega Toneta, ki je v mengeške jaslice najizvirneje vnesel šegavo govorico kmečkega vsakdanjika, do Pleterjevih - Ivana in Jožeta Janežiča - in Korbčevih - Ivana in Franceta Oražma. Predstavljajo tudi delo v Mengšu umrlega rezbarja Franca Ropreta in delo mengeških rezbarjev, Janeza Škrlepa - Francetovega Janeza - in Milana Kosca. Jaslice, postavljene na ogled, govorijo torej o njihovih ustvarjalcih in o ljudeh, ki so jim bile namenjene, ta govorica pa je ohranila svojo sporočilnost v današnji čas. Slišati jo je moč le s takšnim mirom v srcu, kot ga prinaša sveta noč. mag. Marjanca Klobčar |