    |
|
|
| Današnja slovesnost velja Francu Jelovšku,
uglednemu Mengšanu, rojenemu natanko pred tristo leti, enemu od utemeljiteljev
slovenskega baročnega stenskega slikarstva, kot ga označuje umetnostnozgodovinska
stroka. In v resnici je bil Franc Jelovšek velik mož. Ne morda folklorni
samorastnik, kot bi nekateri mislili. Že nekaj dejstev iz njegovega življenjepisa
kaže, da je imel zanimiv, za tisti čas nekonfekcijski rodovnik. Jelovškov
oče je bil učitelj v župnijski šoli v Mengšu, izobraženec torej, ki je
nedvomno pomagal zgraditi svojemu slikarsko nadarjenemu sinu širši pogled
na svet od življenjskih predstav njegovih vrstnikov. Tudi slikarja, ki
naj bi domnevno vplivala na mladega Jelovška, sta bila znana zunaj Kranjske
in upoštevana. Slikar Janez Mihael Reinwaldt, Ljubljančan, ni slikal samo
v rojstnem mestu in okolici, temveč tudi na Dolenjskem in Primorskem, celo
v Pragi in nemških deželah. Ker je bil poročna priča Francu Jelovšku, domnevajo,
da se je mladi slikarski nadarjenec najprej učil pri njem. Drugi, za katerega
umetnostnozgodovinska stroka z največjo gotovostjo domneva, da je bil Jelovšku
zgled, je italijanski slikar Giulio Quaglio. Domneva je tem verjetnejša,
ker je severnoitalijanski slikar v začetku 18. stoletja delal v Ljubljani,
naslikal je freske v stolnici in na njenih zunanjih stenah ter eno večjo
oljno sliko, napravil pa je tudi freske v ljubljanski Semeniški knjižnici.
Quaglio je kot nesporno največji baročni cerkveni slikar na Slovenskem
daleč pomembnejši za mladega Jelovška kot Reinwaldt, saj je v svojih stvaritvah
pri nas, v Furlaniji in severni Italiji uveljavil tako imenovani iluzionistični
način slikanja, ki ga je sprejel tudi Franc Jelovšek. Da oba omenjena vzornika
imenujmo ju tako nista bila brez vpliva na Jelovška, dokazuje navsezadnje
njegova osebnost, njegova odprtost svetu, ki pa se je ob zunanjih pobudah
izoblikovala hkrati iz njega samega, težnja, brez katere se ne bi razvil
v slikarja višjih kakovosti. Že bežen pogled na cerkvene, delno posvetne
umetnine, stenske in stropne poslikave, oltarje in drugo, kar je še domislil,
nas prepričuje, da Jelovšek ni bil podeželsko domoseden. Njegov opus je
pustil vidne stvaritve blizu in daleč od Mengša, na Gorenjskem in Dolenjskem,
Štajerskem in Primorskem, celo na Hrvaškem. Dvakrat naj bi potoval v Italijo
in gotovo nam je ostalo prikrito še mnogo takega, kar bi potrdilo domnevno
podobo o njem, saj so Jelovškovi življenjepisni podatki skopi, naravnost
nepopolni. Slikarskemu zamahu in ambiciji je sledil statusni vzpon. Že
družino iz prvega zakona si je ustvaril Jelovšek v Ljubljani in preden
se je po smrti prve žene drugič poročil, je postal ljubljanski meščan in
posestnik.
Jelovškova ustvarjalna energija se je sproščala v freskah, v notranji ureditvi cerkva, tudi v posvetnih stavbah in graščinah. Znane so njegove številne stenske poslikave v cerkvah in kapelah, v notranjščini drugih sakralnih zgradb in na pokopališčih, za verjetno prav tako številna njegova dela pa danes ne vemo. Mengšu najbližje lokacije Jelovškovih stvaritev so v Grobljah, v Kamniku, v Nevljah pri Kamniku, morda na Skaručni. O samem Mengšu vemo, da je Jelovšek za cerkev sv. Mihaela, za njen prezbiterij, tj. za prostor okoli glavnega oltarja, napravil leta 1740 poslikavo, ki jo je pozneje zamenjala Langusova. Zdaj obeh ni več. In v čem je estetska posebnost Jelovškovega stenskega slikarstva, tj. fresk, ki so osrednja zvrst, osrednji dosežek njegovih ustvarjalnih prizadevanj? Jelovšek je v njih uveljavil iluzionistični način slikanja, način, ki ima daljšo tradicijo, a se je močno razmahnil prav v obdobju baroka. Način, ki pomeni linearno in zračno perspektivo slikanja, uporabo vseh sredstev, da se doseže iluzija prostora in globine v naslikanem motivu. Pri tem je zlasti opazno zmanjševanje predmetov v sorazmerju z oddaljenostjo gledanja, različna intenzivnost barv in tonov, opuščanje nadrobnosti. Baročni umetniki so ta način slikanja, iluzionistični način, prignali do skrajnih meja, v težnji, da izzovejo največje možne perspektivne in osvetlitvene učinke. Izkoristili so predvsem kontraste svetlega in temnega, prav so jim prišli, tudi Jelovšku, stolpi, stebrišča, balustrade, loki. Jelovšek je iluzionistični način slikanja izoblikoval seveda na pobude od zunaj, pod vplivom italijanskega, pa tudi srednjeevropskega, tj. avstrijskega in bavarskega baroka. Prav z osvojitvijo baročnega iluzionizma je kot slikar prestopil ozke meje kranjskega regionalizma in se vključil v sočasno umetnostno dogajanje v Evropi. Tako dejanje je zmogel samo pravi umetnik, "najpomembnejši slovenski freskant", kot ga imenuje Anica Cevc, in hkrati človek, kakršen je bil s svojo ambicioznostjo, s svojim vztrajnim, neodjenljivim zasledovanjem zastavljenih ciljev. V Mengšu je bilo rojenih ali je v njem delovalo več pomembnih mož slovenske kulture in znanosti: Jurij Andrej Gallenfels, pesnik in filozof, član Akademije operozov, pisatelj Janez Trdina, Josip Stare, javni delavec in organizator gledališkega življenja, stenograf Fran Novak, dramska igralka Polonca Juvan, Matko Prelovšek, gradbeni projektant in Plečnikov sodelavec, če naštejemo samo nekatere. Franc Jelovšek sodi mednje kot pomemben, če ne kot najpomembnejši med njimi. |
|
|